Neplačevanje preživnine je oblika nasilja nad ženskami in otroki

Posledice ekonomskega nasilja za žrtev in za družbo

Z izvajanjem ekonomskega nasilja povzročitelj dokazuje svojo ekonomsko in siceršnjo premoč nad žrtvijo in uveljavlja nadzor nad finančnimi sredstvi žrtve, s tem pa nadzoruje tudi druge aspekte žrtvinega življenja, kot so druženje s prijatelji ali nakupovanje osebnih stvari. Povzročitelj lahko prisili žrtev, da postane popolnoma odvisna od njega in ne more nobene odločitve sprejeti samostojno. V kombinaciji z drugimi oblikami nasilja v družini lahko prisotnost ekonomske odvisnosti od drugega družinskega člana žrtev postavi v na videz brezizhodno situacijo. Že tako težaven odhod od nasilnega partnerja še dodatno onemogoča finančna odvisnost, pomanjkanje denarja in nezaupanje v sposobnost samostojnega odločanja o lastnih finančnih sredstvih. Žrtve je lahko strah, kako se bodo znašle po odhodu od partnerja, kako bodo plačale sodne stroške v primeru ločitve ter kako bodo same preživljale sebe in svojo družino.

Poleg posledic ekonomskega nasilja za posamezno žrtev je treba omeniti še družbene posledice, ki so hkrati lahko tudi vzrok za ekonomsko odvisnost žensk. Moški namreč z izvajanjem ekonomskega nasilja vzdržuje svojo prevladujočo vlogo v odnosu in utrjuje prepričanje, da lahko le on uspešno služi denar in je zato le on upravičen do njegove porabe. Na drugi strani se ženska, ki se poistoveti s stereotipi o svoji vlogi v družini (da je potrpežljiva, nežna, materinska, skrbna, nekonfliktna…), precej lažje sprijazni z ekonomskim nasiljem. Dodatni razlogi za omogočanje ekonomske odvisnosti žensk so tudi še vedno obstoječa nesorazmerja v družbi glede plačil za enako delo žensk in moških, oteženo pridobivanje zaposlitve zaradi možnosti materinstva in neuravnotežena delitev gospodinjskih opravil in varstva otrok. Tradicionalne predstave o vlogi spolov v družini so tako lahko eden od vzrokov za nasilje v družini, hkrati pa se z nasiljem še bolj utrjujejo prav te tradicionalne predstave.

Najbolj očitno se ekonomsko nasilje kaže v tem, da povzročitelj prevzame popoln nadzor na družinskimi prihodki in sam odloča, kako, kdaj in za kaj bo porabljen denar. Ekonomsko nasilje pa se lahko izvaja tudi bolj prikrito. V družini je tako lahko samo po sebi umevno, da bo ženska s svojimi prihodki kupovala vse potrebne stvari za gospodinjstvo in vzgojo ter varstvo otrok, medtem ko bo moški kupoval dražje stvari (računalnik, avtomobil, družinske počitnice, nepremičnine…) ter za to pričakoval hvaležnost družinskih članov. Moški lahko ženski tudi določi, koliko denarja lahko porabi za gospodinjstvo. Če je ženska brezposelna, se lahko nasilje stopnjuje tako, da ji moški ne daje denarja za stroške, povezane z gospodinjstvom. Povzročitelji nasilja lahko žrtvam otežujejo ali onemogočajo zaposlitev in jih s tem potiskajo v popolno odvisnost od svojih finančnih sredstev (poleg tega pa jim tudi onemogočajo svobodno odločanje o preživljanju časa). Za ekonomsko nasilje gre tudi v primeru, ko mora žrtev v celoti finančno skrbeti za povzročitelja nasilja. In ne nazadnje je oblika ekonomskega nasilja tudi neplačevanje preživnine.

Prenehanje plačevanja preživnine ni opravičljivo

Statistični podatki kažejo, da so preživnino v 91,7 odstotka dolžni plačevati očetje. V večini primerov zavezanci preživnino redno plačujejo, v 8,4 odstotka primerov pa preživnina ni bila plačana in je tudi ni bilo mogoče izterjati, zato upravičenci dobijo izplačano nadomestilo iz Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada. Nadomestilo se izplačuje le za mladoletne otroke, za katere preživnina ni bila plačana zaporedoma 3 mesece oziroma ni bila izplačana redno (v zadnjih 12 mesecih zavezanec dolguje vsaj vsoto 3 mesečnih preživnin). Ker nekateri upravičenci iz različnih razlogov ne zahtevajo izplačila iz Preživninskega sklada oziroma do njega zaradi svoje starosti niso več upravičeni, lahko sklepamo, da je odstotek neplačnikov preživnine dejansko še večji.

Za neplačevanje preživnine imajo zavezanci različne razloge. Nekateri svoje obveznosti ne izpolnjujejo zato, ker (upravičeno ali ne) zatrjujejo, da nimajo finančnih sredstev, drugi so si ustvarili novo družino in »pozabili« na svoje otroke, tretji spet mislijo, da naj otroka preživlja tisti, pri katerem je večino časa. Ne glede na vzroke za neplačevanje preživnine je treba poudariti, da dolžnost preživljanja ne preneha v nobenem primeru in da je preživnino treba plačevati redno. Tudi določene spremembe v zavezančevem življenju (npr. izguba službe) še ne pomenijo, da je obveznost preživljanja mogoče odložiti. Konec koncev je zavezanec za plačevanje preživnine odgovoren z vsem svojim premoženjem in prihranki in ne le z rednimi prilivi na svoj račun. V kolikor se okoliščine spremenijo in se zdi preživnina nepravično določena (če npr. zavezanec zaradi izgube službe in pomanjkanja premoženja ali kakšnih drugih življenjskih okoliščin ne more več plačevati celotnega zneska preživnine), je treba na sodišču zahtevati spremembo višine preživnine.

S tem, ko zavezanec ne plačuje preživnine, negativno vpliva tako na otroka, ki mu je preživnina pravzaprav namenjena, kot tudi na preostalega starša (navadno mati), ki mora tako v celoti kriti stroške vzgoje in varstva otroka. Neplačevanje preživnine je eden izmed načinov za ohranjanje nesorazmerij med spoloma v družbi. Poleg tega utrjuje prepričanje, da mora ženska v večji meri ali v celoti skrbeti za otroka. Ženske z otroki, katerih očetje ne plačujejo preživnine, imajo manj prostega časa, poleg tega pa imajo tudi manj družbene moči, saj nimajo časa razmišljati o svoji vlogi v družbi. Ženske z otroki tudi težje opravljajo bolje plačana dela z neenakomerno razporejenim delovnim časom ali nadurna dela in zato je v mnogih primerih izrednega pomena, da zavezanec redno plačuje preživnino v celotni višini.

Zavedati se je treba, da preživnina ni namenjena staršu, ampak je določena v korist otroka in mora biti zato tolikšna, da v sorazmernem delu pokrije vse njegove potrebe, ne le najnujnejše (preživnina mora kriti tako vse osnovne življenjske potrebe otroka kakor tudi stroške vzgoje, izobraževanja, oddiha, razvedrila, prostočasnih dejavnosti…). S tem, ko je preživnina določena nerealno – navadno prenizko – si matere ne naredijo nobene usluge, saj to pomeni, da bo za njihovega otroka slabše finančno poskrbljeno, kot bi lahko bilo in bi moralo biti. Žrtev neplačevanja preživnine ni le mati, ki mora stroške vzgoje in varstva otrok kriti v nesorazmernem delu, ampak tudi otrok sam.

Ste ta mesec že plačali preživnino?

V okviru projekta »Ekonomsko nasilje kot vzrok za neenakost med spoloma – Ste ta mesec že plačali preživnino?«, ki ga izvaja Pravno-informacijski center nevladnih organizacij, želimo opozoriti na posledice, ki jih ima neplačevanje preživnine za posamezne družinske člane in tudi za družbo kot celoto. Radi bi dvignili zavest o tem, da je plačevanje preživnine dolžnost, ki jo je treba izpolnjevati. Hkrati bi radi zmanjšali tolerančni nivo do neplačnikov, saj neplačevanje preživnine ni le moralno nesprejemljivo dejanje, ampak je v nekaterih primerih lahko tudi kaznivo. Zaradi vsega naštetega spodbujamo vse posameznike, da do neplačevanja preživnine zavzamejo odklonilen odnos. Mogoče lahko svoje znance, ki plačujejo preživnino, ob naslednjem srečanju povprašajo, ali so ta mesec že izpolnili svojo preživninsko obveznost.

BARBARA MARIĆ