Zaradi ministra za notranje zadeve in javno upravo Gregorja Viranta bo morala država poleg 170 milijonov evrov javnim uslužbencem izplačati še dodatnih sedem milijonov evrov, za kar mora minister odškodninsko odgovarjati, so prepričani v sindikatu Fides. Izračunali so namreč, da toliko znašajo zamudne obresti, ker Virant ni upošteval marčevske sodbe višjega delovnega in socialnega sodišča, temveč je zahteval revizijo vrhovnega sodišča, ki je konec septembra potrdilo, da je bil zamik izplačila tretje četrtine plačnih nesorazmerij javnim uslužbencem protizakonit. Zahtevo so včeraj po besedah predsednika sindikata Konrada Kuštrina posredovali premierki Alenki Bratušek in državnemu pravobranilstvu.
200 milijonov razlike
Medtem ko Virant ni želel komentirati očitka Fidesa, še naprej vztraja, da pri iskanju okoli 170 milijonov evrov, kolikor jih vlada dolguje javnim uslužbencem, rešuje težave, ki so jih v preteklosti zakuhali drugi. Tako ne pristaja na trditve, da se je plačna reforma, ki jo je po sedmih letih pogajanj s sindikati leta 2008 zaključil prav on, izkazala za popoln finančni polom, ki bi – če je nekje na polovici ne bi ustavila njegova naslednica Irma Pavlinič Krebs – namesto prvotno predvidenih 397 milijonov evrov stala najmanj 500 milijonov evrov, po nekaterih ocenah ekonomistov pa celo 600 milijonov evrov. Poleg visokih zvišanj plač javnih uslužbencev in novih nesorazmerij je finančna analiza posledic uvedbe novega plačnega sistema, ki jo je leta 2009 pripravilo ministrstvo pod vodstvom Pavlinič-Krebsove, namreč razkrila tudi neupravičena napredovanja javnih uslužbencev v višje razrede, kar je državo samo od avgusta do decembra 2008 stalo dodatnih 50 milijonov evrov.
Tudi Urad za makroekonomske analize in razvoj (Umar) oziroma Lidija Apohal Vučković, ki je v njegovem imenu sodelovala pri pripravi novega sistema z odpravo oziroma uskladitvijo plačnih nesorazmerij, je večkrat poudarila, da izpogajana reforma ni finančno vzdržna. »Na koncu je bilo popuščanja preveč. Umar ni opozarjal na to, da je reforma zgrešena ali da je z njo v konceptualnem smislu kaj narobe, pač pa na to, da se je šlo čez rob finančnih zmožnosti za pokrivanje tega in da se je izvedba uskladitve stlačila v pičli dve leti. Večkrat smo opozorili, da bo s takšnimi dvigi presežena rast produktivnosti, pri čemer se takrat sploh še ni vedelo za krizo,« je v nekem intervjuju leta 2009 dejala Apohal-Vučkovićeva.
Minister zanika opozorila
Virant takšna opozorila v celoti zanika in pravi, da so ga makroekonomisti opozarjali le na pasti nekontrolirane rasti inflacije. »Če bi se gospodarska rast gibala po napovedih, ne bi bilo nobenega problema. Junija 2008, ko smo podpisali dogovor, ni še nihče govoril o krizi, te napovedi so se pojavile avgusta, septembra.« Zaradi tega je bilo ukrepanje vendarle nujno, pravi in priznava, da se je Pavlinič-Krebsova z ustavitvijo plačne reforme odzvala pravilno. Pri tej nalogi pa ji je plačna reforma po njegovi oceni celo pomagala.
»Brez plačne reforme bi v krizo vstopili z 12 do 15 odstotkov višjimi plačami javnih uslužbencev, kar pomeni dodatnih 300 do 450 milijonov evrov za plače. Pahorjeva vlada je imela zaradi reforme lažje delo, saj se je težje pogajati o tem, da se znižajo plače, kot pa o tem, da se izplačilo nečesa odloži,« poudarja minister Gregor Virant.
Toda začetek reforme in zaustavitev rasti plač v javnem sektorju leta 2002 je v dogovoru s sindikati dosegla Drnovškova vlada, ki je s tem državi olajšala izpolnitev maastrichtskih meril o proračunskem primanjkljaju in javnem dolgu ter tako prehod v evro. Plače so ostale praktično zamrznjene do leta 2007 tudi zato, ker se je naslednja vlada Toneta Ropa s sindikati dogovorila, da bodo na ta račun zbrane prihranke porabili za odpravo plačnih nesorazmerij do leta 2009.
Pri njem je bil red
Teh prihrankov pa je po besedah Pavlinič-Krebsove zmanjkalo že po odpravi druge četrtine plačnih nesorazmerij. Tudi podatki vladne agencije Ajpes kažejo, da se je masa za plače javnih uslužbencev od leta 2007 do leta 2009, ko sta bili odpravljeni prvi dve četrtini plačnih nesorazmerij, povečala za okoli 580 milijonov evrov z 2,84 milijarde evrov na 3,42 milijarde evrov. Ta znesek je sicer tudi posledica povečanja števila javnih uslužbencev, ki je v tem času naraslo za dodatnih pet tisoč. A če ta dejavnik vsaj delno izključimo in plačno maso iz leta 2007 pomnožimo z nominalnim dvigom bruto plače na zaposlenega za 16,4 odstotka, kolikor je zrasla v letih 2008 in 2009, je samo ta dvig javne finance obremenil z dodatnimi skoraj 466 milijoni evrov.
Virant medtem priznava le, da se je plačna reforma podražila zaradi neupravičenih višanj zahtevnosti delovnih mest javnih uslužbencev zlasti v zdravstvu, socialnem varstvu in kulturi (po analizi Pavlinič-Krebsove so neupravičene reorganizacije samo od avgusta do decembra 2008 zahtevale dodatnih 50 milijonov evrov, kar sprejema tudi Virant). Krivdo za to pripisuje resornim ministrstvom, ki niso dobro nadzorovala priprave novih sistemizacij delovnih mest. »To se ni dogajalo v državni upravi, ker sem implementacijo reforme osebno spremljal in se ni dogajalo v šolstvu, kjer je bil red tudi zato, ker imajo že od nekdaj razmeroma urejen sistem delovnih mest.«
V dveh letih zopet na plusu, nato pa padec
Minister sicer dvomi, da so se recimo plače v zdravstvu tudi na ta račun že po odpravi prve četrtine nesorazmerij dvignile za več kot 20 odstotkov, a kakšnih drugih podatkov ni predstavil. Analiza Pavlinič-Krebsove pa je pokazala, da so med avgustom in decembrom 2008 plače v zdravstvu zrasle za 20,5 odstotka, v kulturi za 17,5 odstotka in socialnem varstvu za 15 odstotkov. Na področju vzgoje in izobraževanja je bil dvig plač 5,5 odstotka, v pravosodju 4,8 odstotka, občine pa so imele dvig v višini 3,6 odstotka. V povprečju so se plače v letih 2008 in 2009 sicer nominalno dvignile za 16,4 odstotka, upoštevajoč inflacijo pa za 9,6 odstotka, s čimer so javni uslužbenci v pičlih dveh letih nadoknadili tisto, kar so v primerjavi z zasebnim sektorjem izgubili v sedemletnem obdobju skoraj zamrznjenih plač pred reformo. To rast je ustavila Pavlinič-Krebsova z zamikom odprave preostalih dveh četrtin plačnih nesorazmerij, za njo pa z rezi v plače tudi Janševa vlada in vlada Alenke Bratušek. Zaradi tega so se plače javnih uslužbencev od leta 2010 do leta 2012 realno znižale za 8,3 odstotka, kar pomeni, da so se od leta 1992 plače v zasebnem sektorju realno vendarle dvignile za osem odstotkov več kot v javnem sektorju.
