Vsako institucijo, ne glede na to, ali je javni zavod ali gospodarska družba, mora voditi njen poslovodni organ, ne lastnik. On ne pozna specifike, internega poslovanja in drugih podrobnosti. Ampak kljub temu javne zavode pri nas vodi lastnik, torej država. Prepletanje funkcij lastnika in upravnega organa onemogoča poslovodnim organom, da bi vodili javne zavode s polnimi pooblastili. Aktivnost vodenja se je predvsem zaradi situacije, v kateri smo se znašli direktorji, vsekakor zmanjšala, saj smo v večini primerov samo izvrševalci stvari, ki jih določi politika. Z novim zakonom o zavodih vsekakor ne bomo rešili slovenskega zdravstva. Osnovni pogoj je, da direktorji dobimo polna pooblastila za opravljanje poslovodne funkcije in končno začnemo opravljati svojo nalogo, za katero nas je imenoval organ upravljanja, in s tem tudi odgovornost.
Zujf je pooblastil pristojnega ministra, da odloča o stvareh, o katerih bi morali direktorji zavodov.Že leta 2004, ko sem prevzel vodenje URI Soča, je veljal sedanji zakon o javnih zavodih. Takrat smo imeli direktorji še majhno možnost za fleksibilno nagrajevanje zaposlenih, napredovanja, zaposlovanje... To je Zujf v celoti odpravil. Direktorji smo ostali, kar zadeva upravljanje človeških virov, popolnoma brez pooblastil. Toda prav v storitveni dejavnosti je to osnovna funkcija vodstva. Če ne moreš upravljati ljudi, bolje nagraditi tistih, ki več in bolje delajo, in zmanjšati plač tistim, ki delajo malo in slabo, je sistem nemogoče obvladovati. V institucijah so zaposleni dobri in slabi delavci. Vedno trdim, da je pri nas večina zaposlenih odličnih, a moram na žalost priznati, da je uravnilovka plačnega sistema tudi pri nas naredila svoje. Določen del zaposlenih prihaja po plačo in ne na delo. Osnova za vodenje vsake institucije je možnost upravljanja vseh virov: finančnih, infrastrukturnih in človeških. Če prav razumem ministra za zdravje, naj bi novi zakon omogočil prav to.
Kot direktor si želite bolj proste roke pri nagrajevanju, najbrž tudi sebe...Sprašujem se, ali je direktor UKC Ljubljana manj vreden kot na primer direktor Darsa. Dars se financira iz cestnine, ne ustvarja veliko prihodkov na trgu, razlika v njuni plači pa je dvakratna.
Kljub temu se trudite. Nimate minusa, nismo vas še našli v kakšni aferi v zvezi z javnimi razpisi, novo stavbo ste pred dvema letoma dokončali brez velikega pompa... Kako vam to uspe, če za vse veljajo enaka pravila?To, kar nam res uspeva, je komunikacija z zaposlenimi. Govorimo odprto, odkrito in realno. Ljudje to spoštujejo, zaenkrat spoštujejo tudi vodstvo. Ne bom rekel, da nimamo problemov. Tudi k meni pride vsak dan kdo, ki ni zadovoljen, ker dela več, a zasluži enako kot tisti, ki dela bistveno manj. Zaposleni vodstvu še sledijo. Zavedajo se, da poslujemo pozitivno, da gremo v pravo smer. Morda je motivacija tudi to, da delajo v dobri instituciji. Imamo vrhunske zaposlene, ki so in bodo gonilo naše institucije, in na to sem res ponosen.
Tudi URI Soča je v zadnjih nekaj letih ostal brez 20 odstotkov denarja iz zdravstvene blagajne. V primerjavi z drugimi bolnišnicami, ki na trgu zaslužijo le nekaj odstotkov denarja, ste vi pri tem precej bolj uspešni. Ste izpad prihodkov nadoknadili z denarjem iz tržnega deleža?Po moji oceni javni zdravstveni zavod lahko s storitvami za trg zasluži od 10 do 12 odstotkov denarja. To je realno, saj smo še vedno prioritetno zadolženi za zdravje slovenskih prebivalcev. Trenutno zaslužimo od 2,5 do 3 milijone na leto. To je ravno toliko denarja, kolikor smo ga zaradi varčevanja zdravstvene blagajne v zadnjih letih izgubili. S tem pokrivamo finančno luknjo, a imam zaradi tega tudi težave. Očitajo nam, da so zaradi tega prikrajšani slovenski bolniki. Zagotavljam, da je prav nasprotno. Brez tega denarja ne bi bilo razvoja, boljše infrastrukture, za povrh pa bi imeli tako kot drugi precejšen minus. Torej imajo od dodatnih sredstev izrazito korist prav slovenski pacienti.
Drži, ko govorite o razvoju in infrastrukturi, verjetno pa je res, da zato sprejmete manj slovenskih bolnikov.Ne, ne drži. V času, ko zdravimo večjo skupino tujcev, na primer skupino od 10 do 15 bolnikov, najamemo dodaten kader, naši strokovnjaki pa nadzorujejo njihovo delo. Brez dodatnih moči ne bi zmogli in zato slovenski bolniki niso nič prikrajšani. Še več, s tem denarjem vsako leto naredimo od 1 do 2 odstotka hospitalnega programa in od 3 do 4 odstotke ambulantnega programa več za slovenske bolnike, ki nam ga zdravstvena blagajna ne plača.
In vaši zaposleni niso dodatno obremenjeni?Nekateri že, v večini primerov pa ne.
Za kakšno ceno delate na trgu, da imate dobiček?Ceno določa trg. Konkuriramo Avstrijcem, Italijanom, Nemcem... V tem trenutku dosegamo ceno, ki je od 30 do 40 odstotkov višja, kot nam jo prizna Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije.
Leta 2011 ste med prvimi bolnišnicami v Sloveniji pridobili standard NIAHO. Koliko vam to pomaga pri pridobivanju strank na trgu?Akreditacijski standard je zagotovilo za kakovostno in varno zdravstveno obravnavo, v našem primeru za rehabilitacijo. Je tudi osnova, da v tujini sploh kdo začne razmišljati o sodelovanju. To je potreben standard zaradi trga pa tudi zaradi strokovnega napredka, saj stalno preverjanje pripomore k boljši kvaliteti. Vse skupaj pa ima tudi boljše finančne učinke. V centru za ortotiko in protetiko smo prav prek tega standarda ugotovili nekaj procesnih napak, jih odpravili, dosegli boljšo kvaliteto in tudi finančne učinke.
Kot ste rekli, je 12-odstotni tržni delež v javnem zavodu največ, kar lahko zaslužite. Kaj pa prost pretok bolnikov, pričakujete odhod slovenskih bolnikov?Zelo zanimivo vprašanje, na katero ta hip ne znam odgovoriti. Na direktivo o prostem pretoku pacientov se ustanove po Evropi pripravljajo različno. Nekatere v prepričanju, da bodo imele več bolnikov, že gradijo novo infrastrukturo. Mislim, da se za zdravljenje v tujini ne bo odločalo veliko Slovencev, a samo pod pogojem, da bo naše zdravstvo še vedno veljalo za dobro. Ne smemo pa podcenjevati generacije, stare okoli 50 let, ki odlično obvlada elektronske komunikacije in bo prek teh medijev iskala najboljše storitve. Zadržek do množičnejših odhodov bo verjetno tudi denar, saj ga bodo morali bolniki za zdravljenje založiti. Treba bo še bolj slediti razvoju, da bomo zadržali bolnike. V vseh bolnišnicah se moramo zavedati, da smo z omenjeno uredbo postali del globalnega trga.
Zelo dolge čakalne dobe imate za najbolj prizadete po možganski kapi in v prometnih nesrečah. Dobro okrevanje je odvisno tudi od čimprejšnje rehabilitacije. Menite, da bodo ljudje še čakali nanjo doma?Po možganski kapi lahko na leto sprejmemo največ 250 najzahtevnejših bolnikov, čeprav številke kažejo, da bi obravnavo na terciarni ravni potrebovalo okoli 700 prizadetih. Imate popolnoma prav, če zdravstvena politika ne bo ukrepala, se lahko zgodi, da bodo prizadeti zahtevali zdravljenje v tujini, in v tem primeru jih bodo težko zavrnili.
Pri vas zaposleni zdravniki lahko delajo za druge delodajalce?(Globok vzdih.) Dva delata s soglasjem.
Zato, ker drugi nočejo ali ker jim ne daste soglasij?Težko podpišem soglasje zdravniku, ki je zaposlen v našem zavodu, dobiva plačo, mu plačujemo vse prispevke, izobraževanje in 40 dni dopusta. Zame je to strošek in želim, da dela pri meni. Pristanem pa na to, da zdravstveni kader tržimo v okviru naše institucije in da ima nekaj od tega tudi naša ustanova. Izrazito nasprotujem temu, da delajo pri koncesionarjih strokovnjaki, ki so redno zaposleni v javnih zavodih. Pričakujem, da bo to uredil nov zakon o zdravstveni dejavnosti.
Kaj boste naredili, če bodo vseeno delali drugje? Saj veste, v mnogih bolnišnicah sploh ne zaprosijo za soglasje za delo zunaj zavoda.Sem načelen človek. Ne glede na profil zaposlenega bom kršitelja najprej opozoril, potem pa mu odpovedal delovno razmerje. Verjetno bi s tem izgubil tudi kakšen odličen kader. A kot sem povedal, lahko jih trži naša ustanova. Tako imamo podpisano pogodbo s SB Jesenice, kamor enkrat na štirinajst dni naš specialist fizikalne medicine in rehabilitacije prihaja kot konziliarni zdravnik, ter s psihiatrično bolnišnico, ki nam nudi konziliarnega zdravnika.
Tudi pri vas ste samo letos dobaviteljem znižali cene od 10 do 15 odstotkov. Slišim, da niste zadovoljni s sedanjim načinom javnega naročanja.Naredil sem eksperiment in znanca prosil, naj pri istem dobavitelju tudi on poskuša kupiti enako opremo, kot smo jo naročili mi. Dobavitelj jo je njemu ponudil 30 odstotkov ceneje kot nam, čeprav smo mi izvedli javno naročilo in je bil izbrani dobavitelj najugodnejši. Dobavitelji imajo dvojna merila in javnim zavodom zaračunajo višje cene. To pomeni, da nam sistem javnih naročil ne omogoča optimalnega izpogajanja cen.
Zakaj vas sploh zanima direktorska funkcija za tako nizko plačo? Celo direktorji zdravstvenih domov, ki so zdravniki, imajo višjo plačo od vas, ki vodite 500 zaposlenih.To je najboljše vprašanje danes. (Smeh.) Z vrnitvijo v gospodarstvo odlašam, ker me zaposleni vedno znova prepričajo, da naj ostanem, in tudi s strokovno direktorico dobro sodelujeva. Moja neto plača je okoli 2300 evrov. Glede na uspehe, ki jih dosegamo, mislim, da bi bila lahko višja. Tako kot v gospodarstvu bi moral imeti vsak direktor v javnem zdravstvenem sistemu možnost fleksibilne plače, o čemer vedno odločajo upravni organi. Seveda v plus in minus. Torej pooblastila, ustrezno plačilo in seveda tudi prevzemanje polne odgovornosti za vodenje institucije.
