Podobo druščine, ki se zasilno, vendar nekako še drži skupaj, Lorenci razgrebe, hipoma zaneti neko hektično, obsedeno stanje, sicer v neprestanem zadržanju določene razbrzdanosti, ki se vsake toliko v svoj bran postavi na noge. V internih obračunih s preteklostjo – shizofrenika z gastarbajterjem, policaja s celotno bando in bivšo alternativko, grobarja z bivšo ženo – gre za podobe skrb zbujajoče lokalne vsakdanjosti slovenske dramatike. In prav zato sta v središču pozornosti dve izjemi, ki sta navadno v dramskem normativu nezaželeni (in to predstava povsem faktično preigrava) – dva božja otroka, ki bi se za nameček rada še vzela, pa seveda nihče noče o tem nič videti in slišati. Nina Ivanišin kot Lenka in Janez Škof kot Jurij bivata povsem v svojem času, obdana z izjemno prezenčno avreolo pa v zasledovanju še neomadeževanega pogleda nedolžnosti igralsko prav sijeta iz predstave – kljub temu, da v njej drug za drugim izstopajo še drugi liki igralsko čvrste drže, in to toliko bolj, kolikor imajo manevrskega prostora v psihološki razmajanosti.
Tematsko gre za predstavo o odraščanju, razbijanju mitov in prisilnem trganju iz družbenega kokona, iz pravljične idile in za teptanje sanj o srečni prihodnosti (sladko podobo irealnosti v odsevih izgrajujeta tudi svetloba Pascala Merata in scenografija Branka Hojnika) – vse poteka v silovitih krčih in kričanju, v zraku je vonj po surovi cenenosti in izrabljenosti, na poročno noč si svatje v zlovešči realizaciji arhetipov ljudske mitologije podajajo oba mladoporočenca in njuno prostodušnost prodajo za svoj šov (Lorenci je pač od tukaj in televizijskost tudi). Značilna lorencijevska dramaturgija kontrastov (tudi muzikalnosti ne manjka) preskakuje iz razposajenega svetlega smeha v krvave obračune, gledalca pričaka za vogalom z izbruhom nelagodja, a se tokrat ne zasidra tako globoko, kot se zna pri Lorenciju z ekipo sicer (postavil si je pač visok standard), čeprav res kar kipi od izbruhov avtentičnosti in realnega. V grobem gre za predstavo, ki neusmiljeno vrta v potenco zla, z vztrajnimi podobami drezanja in psihološkega privijanja kar noče in noče nehati, prisilno sooča gledalca z razpadanjem družbe v povsem realnem času jalove prihodnosti in to še potencira s povzdigovanjem razcefrane nedolžnosti obeh zaljubljencev. Vse to v »svatbi« kot vendar markantnem epitafu človečnosti.
Nujno je omeniti še nekatere igralske prispevke, na primer Barbaro Cerar kot ciganko, po eni strani tipično, a hkrati niti ne, vso nakičeno v izvotljeni našopirjenosti; grobarja Matjaža Tribušona z udarno in trdo podčrtano premočrtnostjo; gobčnega in hiperaktivnega shizofrenika Aljaža Jovanovića, ki se povsod in v več likih hkrati meri s pretehtanim patosom in grenkobo Žagarja Gregorja Bakovića.
