Mile: Da, danes smo s kolesi prišli iz Zagreba. To ni laž.
Pa ste se tudi pripeljali na njih?Mile (smeh): Ne, vozili smo jih v kombiju.
Zunaj dežuje, vreme je kislo. Na čigavem zelniku je zrasla zamisel za kolesarsko popotovanje?Mile: Vse to si je izmislila Simona, naša tiskovna predstavnica. Ona je kriva za vse! Smo pa dobili tako lepa kolesa, da se bomo z njimi zagotovo vozili in se ne bomo obremenjevali z dežjem. Kupili bomo pelerine. Bila bi res škoda, da tako lepih koles ne bi predstavili javnosti. Gre za izredno redke modele, zanje pa smo se odločili, ker so stari vsaj 25 let, tako kot Hladno pivo.
Če imam prave podatke, gre za ponije. Tako kolo imam tudi sam, a se neprestano bojim, da mi ga bodo ukradli. Kaj je tako posebnega pri poniju, da si ga vsi tako zelo želijo?Mile: Mislim, da je poni priljubljen, ker je manjši in ker ga je lažje spraviti v avto. Če želite novejša kolesa prevažati z avtomobilom, morate imeti tiste nosilce. Je pa tudi zelo šarmanten zaradi majhnih koles, ki so zelo retro, ter veliko pove o človeku. Kdo vozi poni?
Šoki: Jugonostalgik.
Mile: Jugonostalgik. Človek, ki se mu ne mudi in ki ni zabredel v ta kapitalistični način življenja.
Tyson: Velika prednost je tudi, da nima tiste srednje prečke. Tako se lahko z njim vozijo tudi stare gospe v krilih.
Mile: Razkril bom umazano skrivnost. V resnici imam raje ženska kolesa, in to prav zaradi te prečke, ki je poni nima, je pa bila pogosto precej boleča. To bi moralo biti obratno. Moški ne potrebujemo trde prečke. Vsak moški trdo prečko nosi s seboj (smeh).
Je pa priročna, ko želiš dekle peljati s kolesom.Mile: To je res, ampak če te dekle resnično ljubi, ti zaupa in jo lahko voziš tudi na krmilu (smeh).
Tyson: Potem pa ob prehitrem zaviranju pade na glavo...
Na sceni ste že 25 let in ostajate mladi. Vam bo torej uspelo ostati »für immer punk« (za vedno punkerji)?Mile: Opažamo, da smo na festivalih najmlajša zasedba. Nastopamo z Majkami, Partibrejkersi in Bajago, tako da smo vsekakor med najmlajšimi. Po drugi strani pa je skupina mlada, dokler še vedno ustvarja nove pesmi. Ko pa pričneš neprestano igrati zgolj svoj prvi in drugi album, se moraš resno zamisliti.
Kaj pa občinstvo? Se to spreminja skozi čas ali ostajajo z vami predvsem stari zvesti navdušenci?Mile: Prišlo je tudi do spremembe generacije. Seveda imaš vedno skupino navdušencev, ki so bolj privrženi prvim albumom, in skupine, pogosto mlajših poslušalcev, ki imajo najraje zadnji album. To je naravni konflikt med starimi in novimi navdušenci.
Tako tudi četrt stoletja po tistem, ko se je že govorilo, da je punk umrl, ta še vedno živi?Mile: Pravi punkerji verjetno ne bodo rekli, da smo pravi punkerji. Pravi punk ima specifičen zvok, od katerega mi že precej odstopamo. Smo punkerji predvsem po bradah in avtomobilih. Šoki vozi golfa. To je punkerski avto. Punk bi v resnici znal imeti najbolj tradicionalistične navdušence. Za nas je bil punk na začetku primerna glasbena forma predvsem zato, ker nismo znali tako dobro igrati kot danes. Danes smo v tem smislu že skoraj jazz zasedba (smeh).
Četrtega oktobra v Cvetličarni s slovenskimi navdušenci praznujete 25 let glasbenega delovanja in tudi sicer precej nastopate v Sloveniji. Kakšen odnos imate s slovenskim občinstvom?Mile: Odnos imamo zelo direkten. Nikdar nikogar ne žalimo na podlagi narodnosti (smeh). Slovenija nam je v resnici na samem začetku rešila kariero. To je bilo v teh devetdesetih letih, ko na Hrvaškem situacija ni bila lepa. Takrat smo zelo veliko nastopali v Sloveniji. Všeč pa nam je tudi dobro zaodrje v Sloveniji. Običajno so v njem banane in čips. Prav tako sem med vračanjem iz Slovenije prvič izgubil vozniški izpit.
Šoki: Izgubil nedolžnost.
Mile (smeh): Lahko bi rekli, da smo medtem že obdelali skoraj celo Slovenijo. Ni več večjega mesta, v katerem ne bi nastopali. Počasi prehajamo na četrtne skupnosti (smeh).
Tyson: Dobri so tudi mladinski centri, ki so financirani in imajo dobre pogoje. Kakovostno ozvočenje, razsvetljavo, delujočo elektriko. To so pogoji, ki jih večina slovenskih mladinskih centrov izpolnjuje, kar pa ni pravilo v sosednjih državah. Poleg tega imamo izobraževalni pomen. Opažam namreč, da vse manj slovenske mladine razume hrvaško. Seveda, v šoli se ne učijo več srbohrvaščine. Zato prihajamo v Slovenijo mi, da jih nekaj naučimo.
Mile: Da, pričeli bomo s črpanjem evropskih sredstev za čezmejno zbliževanje narodov. To je dobro, ker opraviš koristno delo, poleg tega pa imaš tudi nekaj za v žep. Res bi lahko ustvarili združenje za spodbujanje slovensko-hrvaškega glasbenega prijateljstva. Imamo pa na zadnjem albumu tudi pesem s slovenskim besedilom: »Den ga noter, vadi ga van«. Sedaj vsi na Hrvaškem vedo, kaj morajo reči (smeh).
Povedali ste, da je dobro, če so v zaodrju banane. Kaj pa je najbolj pomembno?Mile: Dobro je, če ima stranišče. Ni praktično, ko te pred nastopom tišči in stojiš v vrsti z občinstvom. V Cvetličarni so pogoji odlični, tam bodo gotovo banane in čips.
Katera je bila vaša najslabša izkušnja z zaodrjem?Mile: Mislim, da je bilo nekje v vzhodni Nemčiji, v nekem skvotu. Tam je nekdo krvavel nad polnim loncem hrane, medtem pa je pes lizal kri. To je bilo res punkersko.
Zoki: Tam je vsaj bilo zaodrje. Najslabše zaodrje je tam, kjer ga ni.
Mile: Tako je (smeh). Vendar se potem pač preoblečeš v kombiju. Smo pa igrali že na prizoriščih, kjer niti elektrike ni bilo. Moraš se malo znajti. Ko imaš namesto 220 voltov samo 110, lahko rečeš, da imaš polakustičen koncert (smeh).
Kaj pa lahko pričakuje občinstvo na koncertu v Cvetličarni?Mile: Pričakujejo lahko ogromno glasbe, več kot dve uri. Več kot pet ljudi na odru. Dobro se bodo prepotili, morda izgubili kak kilogram, se naučili malo hrvaščine. Po zaslugi naših klenih sporočil, ki spodbujajo medversko toleranco in ljubezen, pa bodo koncert morda zapustili tudi kot boljši ljudje.
