Ob zapori dela Slovenske ceste za avtomobilski promet je naše glavno mesto spet polno amaterskih »urbanistov«. Vznemirja jih odločitev mestnih oblasti, da osrednjo prometno žilo skozi središče Ljubljane, med Ajdovščino in Šubičevo ulico, osvobodijo avtomobilov. So tu srce, trebuh in popek Ljubljane? Je mestna aorta, ki povezuje primestja z osrednjima simboloma naše državnosti in prestolnice, parlamentom in magistratom, srce našega mesta? Je med Namo in Pošto središče naše Ljubljane, ali pa je to morda grajski grič s srednjeveškim obrobkom, kot ga kažejo stare mestne vedute? Nemara je popek ali celo srce Ljubljane kar tržnica pod gradom, kjer se stoletja najbolj zgoščajo pota meščanov in se vsako jutro na novo obnavlja živahna blagovna menjava. Kje v Ljubljani je več življenja kot v trikotniku med Magistratom, tržnico in Prešernovim trgom?!
Morda je srce Ljubljane Tromostovje, ki ga je veliki Plečnik, drzen spreminjevalec baročne in secesijske Ljubljane, z gradnjo pokrite tržnice na obrežju mestne reke zaokrožil in mu določil pomen agore, mesta živih? Grad je s Plečnikom postal naša akropola, Žale nekropola, mesto mrtvih. Ali je novo srce mesta prenovljeni Kongresni trg, ki je bil središče Ljubljane že za časa kongresa Svete alianse leta 1821? Po odhodu Francozov iz naših krajev ga je Lattermannov drevored, odtlej osrednja mestna promenada, povezal z nabrežji Ljubljanice in Tivolskim parkom. Mesta, ki ležijo ob rekah, razvijajo svoje težišče ob strugi reke, torej je osrednji del našega glavnega mesta ob Ljubljanici. Tega se očitno zavedajo tudi sodobni ljubljanski urbanisti, ki skrbijo za razcvet vsakršnih obrečnih dejavnosti od Špice do Fužin. V poletnih večerih se nabrežja Ljubljanice dobesedno šibijo od obiskovalcev, ki tu preživljajo brezskrbne trenutke sproščenosti.
Urbano in ruralno
Ljubljana se je iz svojega zgodovinskega jedra širila navzven zvezdasto v krakih. Pred potresom leta 1895 je bila provincialno središče v avstro-ogrski monarhiji s 36.000 prebivalci, Slovenci in Nemci; še leta 1911 je imel Trst več slovenskega prebivalstva kot Ljubljana. Ideal vseh meščanov, tudi Ljubljančanov, je zeleno in povezano mesto. V času živahne popotresne prenove je Hribarjev mestni občinski svet naročil izdelavo prvega splošnega regulacijskega načrta deželnega središča dunajskemu arhitektu Camillu Sitteju. Na lastno pobudo ga je predložil tudi tržaški arhitekt slovenskega rodu Maks Fabiani. Oba sta izhajala iz dunajskih šol, vendar sta pripadala različnim kulturnim krogom in urbanističnim usmeritvam. Prvi ni bil naklonjen geometrično pravilnim oblikam novih mest z »amerikansko« cestno mrežo, razvoj Ljubljane v naslednjih petdesetih letih pa je predvidel znotraj meja južne železnice. Ko so razširili nekdanjo Špitalsko (danes Stritarjevo ulico), so na široko odprli pot proti staremu mestnemu središču in jo okrasili z imenitnimi stavbami. Leta 1897 so v historičnem slogu zgradili Filipov dvorec na desni in leto dni kasneje mogočno palačo Kresije na levi.
Fabiani je velikopotezno obdelal vrsto problemov mestnega razvoja, prometne ureditve in oblike. Leta 1899 je občini predložil še regulacijo današnjega južnega Bežigrada – razvoj mesta je prvič postal predmet širših razprav.
Trideset let po Fabianijevem predlogu mestnega ringa je Plečnik načrtu Ljubljane dodal širši ring zunaj mestnega središča in mesto zasnoval koncentrično. Glavna mestna os se je potegnila po Lattermannovem drevoredu od magistrata do Tivolija. Od Marijinega trga (današnji Prešernov trg) se je v rahlem vzponu proti hotelu Slon dvigala Slonova ulica, ki so jo leta 1949 preimenovali v Čopovo. Kot prometno vpadnico proti staremu mestnemu jedru so jo v začetku 20. stoletja modernizirali s tramvajsko progo. Ob današnji Slovenski cesti, ki se je tedaj imenovala Tyrševa, so v dvajsetih letih prejšnjega stoletja zrasle nove mogočne stavbe Narodne banke (danes Banke Slovenije) in Emone; ljubljanski nebotičnik, nekoč ponos Ljubljančanov, je bil dograjen leta 1933. Nasproti je še danes stara gostilna Šestica, ki se omenja v listinah že leta 1776. V tridesetih letih so panoramo tega dela mesta polepšali še tako imenovani Dukičevi bloki, od koder je v smeri Bežigrada dobro vidna Ajdovščina s hotelom Evropa. V tem času se je nekdanja Tyrševa, pozneje Dunajska, nato Titova in danes Slovenska cesta razširila za 12 metrov. Elegantno secesijsko palačo na vogalu današnje Dalmatinove in Slovenske ceste, ki lepo zaključuje ta del mestnega središča, je zgradil narodno zavedni trgovec Ivan Knez, še naprej je leta 1905 po Fabianijevih načrtih zrasla Hribarjeva hiša. Na vogalu Dunajske (danes Slovenske) ceste in Sodne (danes Tavčarjeve) ulice je bil prvi stalni kinematograf v Ljubljani, imenovan Edison.
Med obema svetovnima vojnama je Ljubljana dosegla 100.000 prebivalcev. Tik pred drugo vojno je bil izveden natečaj za novo regulacijo Ljubljane. K delu so pritegnili arhitekta Edvarda Ravnikarja, vendar je njegov načrt po vojni doživel le delno realizacijo, izgradnjo stanovanj in industrije. Leta 1966 je bil sprejet GUP, generalni urbanistični plan razvoja Ljubljane, katerega cilj je bil skladen razvoj širšega mestnega območja, dejansko pa je poskrbel le za ožji del mesta. V osemdesetih letih je nastal prostorski dokument Ljubljana 2000, ki ga je MOL leta 2002 nadgradil s prostorsko zasnovo, ki na strateški ravni konceptualno opredeljuje razvoj mestne občine kot prestolnice države. Aprila 2008 je bil po več kot dvajsetih letih spet izdelan in razgrnjen prostorski načrt MOL, ki ga sestavljata strateški in izvedbeni del. Iz njega je mogoče razbrati, kakšna bo Ljubljana v prihodnjih dvajsetih letih, z upoštevanjem trajnostnega razvoja in smiselno nadgradnjo že urbaniziranega prostora. Cilj je, da se razvije v moderno prestolnico z bogato zgodovinsko dediščino, mesto kulture, umetnosti in znanja, varno, zdravo in zeleno.
Slovenska cesta
Slovenska cesta se je nekoč imenovala ulica v Šiški, ki je od leta 1923 Alešovčeva. Ime so oživili po osamosvojitvi leta 1991, ko je bila dotedanja Titova cesta preimenovana v Slovensko cesto, od križišča z Aškerčevo do križišča s Tivolsko, in Dunajsko cesto, ki pelje proti Bežigradu. Po njej še vedno potekajo trase večine mestnih avtobusnih linij. Leta 1993 je bil del Slovenske ceste, ki ga zdaj zapirajo za osebni avtomobilski promet, razglašen za spomenik naravne in kulturne dediščine. Ko bodo na njej posadili drevesa, bo dobila značaj bulvarja. V osrednjem delu Ljubljane so nujni ukrepi za omejevanje prometa, saj le več peščevih površin omogoča razvoj in razcvet socialne interakcije.
Mestni popek, okoli katerega Ljubljana živi in diha, ostaja Plečnikov arhitektonski šopek s tržnico kot krono družabnosti, kjer se srečujeta podeželje in mesto. S spreminjanjem življenjskega sloga, z uporabo informacijsko-telekomunikacijske tehnologije, se spreminja mobilnost prebivalstva, kar vpliva na organizacijo prostora. Omrežje odprtih javnih prostorov, ki nastaja okoli njega, je torej srce našega mesta, ki povezuje življenje na ulicah, trgih, nabrežjih, parkih in pešpoteh...
