Grozeča trasa daljnovoda

Trasa pelje natanko mimo dveh za Slovenijo tako razpoznavnih pogledov, kot sta cerkvici sv. Marka v Spodnjih Danjah in Marije Pomočnice na Prtovču (priložene slike). Načrti za ta daljnovod so se pripravljali vrsto let, a prav zdaj žal prihaja do uresničitve, saj sem priča strahotnemu lomastenju in podiranju drevja po zgoraj omenjeni pokrajini. S tem nedopustnim posegom bo neokrnjena narava za vedno zaznamovana. Pojdite na Ratitovec ali se peljite iz Bohinjske Bistrice na Soriško planino.

Prav vasi pod Ratitovcem bi lahko postale ponudba kakovostnega turizma v smislu vedno bolj iskanih območij miru, prvinskosti in neokrnjenosti. Prav zdaj pa na novo nastajajoči goloseki boleče rušijo zakone narave. Mene osebno ne prepriča razlaga o nujnosti te gradnje, saj je govor le o rezervnem napajanju z električno energijo.

Ali se lahko morebitna upravičenost in nujnost te izgradnje, ki bo poleg tega stala več milijonov in ne bo omogočala novih zaposlitev (razen delavcev med obdobjem gradnje), sooči z nastalo škodo, prizadeto naravi in vsem nam, ki se zavedamo, da so prav vtisi, ki jih prejemamo iz sveta lepote, tista najžlahtnejša hrana, ki je potrebna človeku za njegovo duhovno rast. O tem sem spregovoril pred polno dvorano na zboru krajanov v Sorici in bil dežen velikega aplavza.

Tudi zbrani krajani so nasprotovali omenjeni gradnji. Ne vem, kaj se je dogajalo potem, saj na druge sestanke nisem bil več povabljen oziroma zanje sploh nisem vedel. Vem le to, da so domačini oziroma lastniki zemlje kasneje spremenili svoje mnenje oziroma so ga morali spremeniti, ker so jim grozili z razlastninjenjem, kar se je v nekaterih primerih tudi zgodilo.

Ko sva s prijateljem Janezom Lotričem priredila koncert ob obletnici smrti Ivana Groharja in ga posvetila prav neokrnjeni ratitovški pokrajini, nisem bil več deležen nobenega odobravanja takega načina izražanja nestrinjanja.

Vse do danes sem se v zvezi s to problematiko obračal na nekatere pomembne osebe, vendar brez uspeha. Sprašujem se, kako je mogoče prav v tem času, ko se »navadni« ljudje ukvarjamo s preživetjem in ko tovarne vsak dan zmanjšujejo zaposlene, vlaga v takšno investicijo, ki sama po sebi ne bo izboljšala niti materialnega stanja prebivalstva.

V oči bode predvsem dejstvo, da je Elektro Gorenjska izsilil to gradnjo in se posluževal vseh mogočih sredstev, da pridobi ljudi na svojo stran (sponzorstvo izleta Soričanov v Innichen, 2,5 kilometra asfalta do Zgornjih Danj, sponzorstvo pri lokalnem časopisu...). Še bolj sporno pa je dejstvo (navedek na http://www.elektro-gorenjska.si/daljnovod): Po nekaj letih prizadevanj je Elektro Gorenjska dosegel velik uspeh pri zahtevnem umeščenju 110 kV daljnovoda v prostor ned Železniki in Bohinjem. Občinski podrobni prostorski načrt (OPPN) sta namreč soglasno potrdila občinski svet Občine Železniki in občinski svet Občine Bohinj. Z OPPN sta tako dokončno določena potek in tehnična izvedba tega zahtevnega projekta. Besedo soglasno sem namerno odebelil.

Po viru, ki ga v tem trenutku ne morem navesti, sem izvedel, da sta obe občini za odobritev te gradnje prejeli veliko vsoto denarja. Če bi bil projekt tako zelo potreben, potem bi zanj prosili krajani oziroma delavci sami. Kako je mogoče, da med občinskimi svetniki ni bilo niti enega, ki bi se zavzel ohranitev narave?

Sprašujem se, kako je mogoče, da je Elektro Gorenjska pridobil vsa potrebna soglasja za takšno investicijo in poseg (ministrstvo za okolje in prostor, zavod za gozdove, zavod za kulturno dediščino idr.).

Tako kot je pred leti prav ta pokrajina rodila in oblikovala enega največjih slovenskih slikarjev, Ivana Groharja, kraj, kjer so bili posneti slovenski filmi (Cvetje v jeseni, Pastirci in drugi), je oblikovala tudi mojo umetniško pot in sem prav zaradi svoje prisotnosti in določenih zaslug za oživitev te pokrajine prejel naziv častni občan občine Železniki. Čutim, kako nemočna Zemlja prosi usmiljenja.

Bralce mojega članka prosim za pomoč.