V knjigi sodelujejo učenci od 1. do 9. razreda OŠ Janka Padežnika. V njej so spregovorili o sožitju med ljudmi in živalmi ter razkrili svoje poglede na povezanost z naravo in živalmi, tudi s klateškimi kužki ter mucami, ki so jih srečali v azilu. Knjiga naj po Sloveniji spodbuja mlade in v njih oživlja ljubezen ter prijateljstvo do živali ter odvrača otroke od agresivnosti in trdosrčnosti.

Živali in ljudje so oči, ušesa in srce matere zemlje – žal so ljudje včasih slepi in gluhi do živali ali pa hočejo na njihov račun dobro zaslužiti, pa se samo delajo ljubitelje živali.

Kadar otrokom v stiski ne znajo prisluhniti starši, sorodniki in učitelji, se zatečejo k svojemu kužku ali muci, če živali seveda imajo. Svoji živalci se potožijo; kuža, muca, zajček, papiga jih ne krega, ne tepe, ne zapusti, ampak otroke potolaži, odvrača jih od agresivnih izbruhov k čustveni sproščenosti, umiritvi ter razigranosti.

Pred hišo na robu parka sem gledal objokanega otroka, ki je ves solzen prižel na prsi svojega kužka. Psiček ga je nežno obliznil, kot da mu je dal poljubček, da se je fantek še bolj prižel k njemu kot k pravemu prijatelju, ki ga je spravil v dobro voljo. Nato sta se razposajeno igrala.

Otroci, ki živijo v sožitju z živalmi, so manj agresivni, manj zahrbtni, manj zaprti vase. Bolj sproščeni so, bolj ustvarjalni, imajo tudi bolj zdrav odnos do dela, reda in učenja.

Za pravilno usmerjenega otroka pes, mačka, hrček ali papiga ni nepotrebna obveznost, temveč je prej igra za utrjevanje reda, kajti žival potrebuje svoj red in pravzaprav s tem tudi vzgaja otroka za red in marljivost. Kadar pa postane žival otroku v breme, so za to nemalokrat krivi starši z napačno vzgojo. Otrok, ki si želi svojo živalco, mora biti o vsem tem poučen.

Otroci že od nekdaj hrepenijo po svoji živalci, po nečem svojem. Zato se že v zgodnjem otroštvu navežejo na svoje plišaste medvedke, kužke, mucke, slončke, opice, klovne in druge igrače, s katerimi zvečer objeti ležejo spat. Ko sem pred leti pisal nadaljevanko o dresuri kužka za otroško revijo Kekec, so mi domala vsi otroci priznali, da je neizmerno večja sreča zvečer v postelji objeti in zaspati s kužkom ali muco kot pa z mrtvim plišastim medvedkom ali barbiko.

Tudi v knjigi Živali čutijo so otroške misli o živalih presenetljivo neposredne, prepričljive, pristne, izražajo prijateljsko sočutje z živalmi. Ampak prispevki, v katere so tako ali drugače posegali učitelji, mestoma z moralizatorskimi očali in svinčniki, so manj prepričljivi. Kljub temu že samo dejstvo, da so se šolarji odločili z besedo in sliko odkrito izraziti svoja čustva in sočutje do živali, zasluži pohvalo.

Znano je, da živali čutijo in si zapomnijo dobro in slabo tudi vrsto let. Znano je, da so se izgubljeni kužki in muce vrnili k dobremu gospodarju tudi čez vrsto let. Znano pa je tudi, da je pes prepoznal svojega mučitelja in napadalca še po mnogih letih in je planil nadenj. In ker so psi taki, kakršni so, vračajo otrokom njihovo dobroto, iskrenost in veselje do ustvarjalnega življenja.

Otroku, ki ima psa rad, se na sprehodu v parku ne bo težko skloniti in s polivinilasto vrečko pobrati kakec, ki je ušel kužku na nepravem mestu. Manj reda imajo uboge potepuške mačke, ki po ulicah lulajo in kakajo, za njimi pa ne počistijo niti tiste čudne gospe, ki jim vsepovsod tresejo hrano in s tem še huje onesnažujejo mesto.

Ravnateljica Sonja Filipič takole razmišlja ob izidu knjige Živali čutijo: »Ena izmed pomembnih nalog naše šole je vzgojiti učence v globalne državljane, ki bodo delovali v skladu s smernicami trajnostnega razvoja. Pri tem so pomembni spoštovanje (tudi živali), sodelovanje in pojmovanje otrok kot državljanov, ki lahko pomembno prispevajo k trajnostnemu razvoju in vpetosti šole v lokalno okolje, s katerim ima vzpostavljen sodelovalen odnos. Prizadevanja zaposlenih na naši šoli so usmerjena v ozaveščanje o vrednotah trajnostnega razvoja. Učence vzgajamo in izobražujemo tako, da bodo znali delovati kot globalni državljani, ki se bodo ukvarjali s problemi ter imeli možnost vplivati na ožje in širše družbeno okolje.

Publikacija Živali čutijo je izpoved učencev naše šole, ki sta jim dom in šola že ozavestila čut do živali. Z živalmi sobivajo in so njihovi prijatelji. Zapolnjujejo jim misli, ko so bolne, ko jih zebe ali jim je vroče, ko so zapuščene. Bogatijo jim misli, ko so zdrave, preskrbljene, čuteče v odnosu dajanja in vračanja ljubezni. Naj plemenite in iskrene misli ter izpovedi naših učencev v pričujočem delu obkrožijo svet. Naj se posebna doživetja dotaknejo tudi odraslih in vseh tistih, ki jim je čut do živali zamrl. Šele takrat in na takšen način bodo naši otroci opravili svoje poslanstvo.«

Prof. dr. Erih Tetičkovič pa ob knjigi razglablja takole: »Čudovite neverjetne misli nekajletnega otroka je poslala v svet mala Tippi v knjigi Tippi – moja knjiga o Afriki, ki je svoja prva leta življenja preživela med zvermi v Afriki. Spoznala je dušo živali, znala jim je prisluhniti, jih tolažiti in se boriti za njihove pravice celo v Združenih narodih. 'Nobena žival ni hudobna, hudoben je lahko samo človek!' je njena znana misel, ko se je 'kregala' z uglednimi svetovnimi strokovnjaki.

Pred kratkim me je navdušil mladenič v odličnem filmu Pijevo življenje, ki je v očeh velikega bengalskega tigra Richarda Parkerja videl njegovo dušo. Dušo brez nasilja, dušo, ki jo je treba spoštovati, z dušo, ki se lahko združi s tvojo v borbi za preživetje na majhnem brodolomnem čolnu. Koliko bi se lahko človek naučil iz pretresljive zgodbe, ki je po medmrežju obšla svet. Človek je z avtom hudo poškodoval lastovico, ki je nemočno obležala na tleh. Ni ji pomagal. Le njen partner je takoj priletel, ji nosil hrano, jo poskušal negovati kljub vsem nevarnostim na cesti. Toda bilo je zaman. Ko je ugotovil, da ga je za vedno zapustila njegova ljubezen, je njegova še nikoli slišana presunljiva pesem neizmerne žalosti izvabila solze v oči milijonov ljudi po svetu. Ima torej dušo le človek?

Srečen sem in ponosen, da je ta knjiga delo iskrenih, mladih, čutečih dušic – otrok osnovne šole, ki sem jo obiskoval tudi jaz. Morda me je nekoč žalost ob pogledu na uničeno gnezdo in zarod siničke na bližnji jablani ob učilnici šole, kot v pesmici, ki smo se je šolarji učili, usmerila na pot ne samo ljubezni do človeka, temveč tudi do živali.«

Naj knjiga Živali čutijo tudi na drugih šolah po Sloveniji spodbudi določene dejavnosti in v mladem človeku razvija ljubezen, spoštovanje in odgovoren odnos do živali – ob prijateljevanju z živalcami pa tudi optimističen in uspešen začetek šolskega leta.