S predstavo GALA – Celebration of Minorities, ki jo je islandski kolektiv Kviss búmm bang pripravil po enomesečnem ljubljanskem gostovanju in ukvarjanju z vprašanjem manjšin, ter z jam session nastopom ameriške umetnice Cynthie Hopkins s slovenskimi glasbeniki so se sinoči sklenili letošnji Mladi levi. 16. izdaja mednarodnega festivala, ki s svojim poznoavgustovskim terminom že tradicionalno odpira novo gledališko sezono, sicer pa program vselej sestavi kot paleto žanrsko različnih dogodkov, je tokrat postavila v ospredje glasbeno gledališče.
Glasbi je pripadlo mesto uvoda in zaključka, festival pa je vključeval tudi predstave takšnih žanrov, ki so že značilno oblikovali podobo mladolevovskih izdaj, denimo sodobnega cirkusa ali dokumentarnega gledališča. Ob prostoru, ki ga je festivalski program namenil dialogu glasbenega z gledališkim izrazom ter – predvsem zaradi sodelovanja s 7. trienalom sodobne umetnosti v Sloveniji U3 – pomnoženim številom koncertnih manifestacij, so mesto našli različni projekti, med katerimi je izstopilo spraševanje o položaju umetnika in vlogi umetnosti.
Umetniki na robu propada
O preživitvenih možnostih se je tako vprašala tudi Cynthia Hopkins, rezidenčna umetnica letošnjih Mladih levov, ki v svojem ustvarjanju povezuje glasbeno z gledališkim področjem. To je potrdila tudi predstavitev dela v nastajanju z naslovom A Living Documentary, v katerem je v obliki glasbeno opremljenega pogovornega šova in v upodabljanju različnih likov, v križanju avtobiografskega, dokumentarnega materiala in gledališke fikcije, spregovorila o lastni težavni ekonomski situaciji in podobnem položaju mnogih drugih umetnikov; o delovanju, v katerem se umetniška vloga ne le združuje s producentsko, ampak začne slednja prvi tudi vse bolj odžirati čas. Te in podobnih problematik se je dotaknil tudi posvet na temo (Ekonomsko) pozicioniranje umetnika v družbi, medtem ko je predstava The Curators' Piece oziroma Proces proti umetnosti, kot se glasi njen podnaslov, na oder postavila kuratorje in njihovo (v marsičem odločujočo) vlogo na polju sodobnih uprizoritvenih umetnosti ter na »zatožno klop« tokrat posedla direktorico Mladih levov, Nevenko Koprivšek, med drugim tudi z vprašanjem glede razloga, da so (bile) festivalske vstopnice že drugo leto zapored brezplačne (oziroma da so standardno ceno nadomestili prostovoljni prispevki).
Da je bilo tudi zaradi takšnega pristopa do približanja umetniških vsebin število obiskovalcev veliko, ni dvoma. Nasprotno pa so imeli organizatorji festivala težavo z zapolnitvijo potrebnega števila prostovoljcev za izpeljavo ljubljanske izvedbe projekta Atlas. Portugalska umetnika Ana Borralho in João Galante sta ga zasnovala kot predstavo, v kateri atlas zaznamuje skupnost ljudi različnih generacij in poklicnih profilov in ki se strukturira tako, da od posameznika preide k množici, od enega člana družbe, ki »vznemiri veliko ljudi«, k stotim, ki jih »vznemirijo še veliko več«. Zagato z manjkajočim številom prostovoljcev je ljubljanska izvedba sicer rešila s pomočjo neprisotnih izbrisanih, idejni zastavek projekta, da ponavljanje uvodnega vzorca v postopnem prehajanju enega k stotim razbijajo individualni prispevki k opozarjanju na negotovo, tesnobno družbeno-politično stanje stvari, pa v tokratni, v celoti bolj na komično stran nagnjeni izpeljavi ni dosegel učinka močnejšega »revolucionarnega« odmeva.
Hlad dokumentirane resničnosti
Medtem ko so z Atlasom Mladi levi dodali nov člen v lokalni produkciji tujih projektov, so s predstavo švicarsko-nemške skupine The International Institute of Political Murder znova predstavili uprizarjanje dokumentarnega tipa. Hate Radio z naslovom opozarja na sovražni govor voditeljev ruandskega radia RTLM leta 1994, na propagando državne radijske postaje, ki je s spodbujanjem sovraštva odigrala svojo vlogo v genocidnem načrtu radikalne hutujske politike, to je uničenju tutsijske populacije. Režiser Milo Rau je predstavo postavil na način natančnega ali, morda točneje, dobesednega rekonstruiranja dogodkov ter o besedah, ki imajo tolikšno moč, da spodbudijo klanje, spregovoril z »golim« prikazom akterjev v dejanju. Gledališki vpogled v živo radijsko oddajanje, v sam prostor radijske postaje, kjer se voditelj med eno in drugo sovražno besedo plesno zaziblje, dodatno pospremijo le projekcije figur preživelih, ki celoto sklenejo s trditvijo, da bo do genocidov še prišlo. S hladnostjo, ki jo generira sama zgodovina; s hladnostjo, na kateri gradi in v gledalca neposredno udari takšen postopek gledališke rekonstrukcije.
Drugačen je dokumentarni pristop Oliverja Frljića, ki v predstavi Mrzim istinu! občinstvo približa dogajanju in s tem povabi v intimo lastne družinske zgodbe, v kateri vsak od akterjev zastopa »svojo resnico«, ter se na tak način spretno loti privilegirane obravnave robov resničnosti. Frljić, ki ga slovensko občinstvo že dobro pozna, je na Mladih levih gostoval prvič, medtem ko sta na festival znova prišla alžirsko-francoska koreografinja in plesalka Nacera Belaza (z duetom Krik) ter belgijski režiser in igralec Jos Houben (s predstavo Répertoire). Mladi levi tako vztrajno ohranjajo programsko prisotnost »povratnikov« in, kot je pokazala tudi letošnja izdaja, nadaljujejo po ustaljenih tirnicah predstavljanja žanrsko pestrih, čeprav kvalitativno raznolikih projektov, v iskanju izstopajočih uprizoritvenih pristopov in družbenih problematik.
