Luka Novak bo danes zadnji dan sedel v direktorski pisarni urada za intelektualno lastnino. Vlada ga je nenadno in brez obrazložitve odstavila že pred mesecem dni, na včerajšnji vladni seji pa novega direktorja še niso našli. Kandidat za direktorja je bil do predvčerajšnjim sicer glasbenik Andrej Šifrer, a ker ni izpolnjeval formalnih pogojev, so njegovo kandidaturo opustili. Šifrer dogajanja ni želel komentirati.
»Še danes ne vem, zakaj so me odstavili,« pa pravi Luka Novak. »Omenjali so reorganizacijo urada, vendar uradno nisem bil obveščen o ničemer.« Tiskovni predstavnik vlade Boštjan Lajovic nam je včeraj zagotovil, da bo ob izteku Novakovega mandata, kar se bo zgodilo v soboto, imenovan vršilec dolžnosti direktorja. »Pravo« osebo naj bi našli kar med sedanjimi uslužbenci urada. Na pristojnem ministrstvu za gospodarstvo so nam pojasnili, da postopki iskanja vršilca dolžnosti še potekajo.
Vendar so naši včerajšnji pogovori s poznavalci dogajanja pokazali, da so razmerja med politiko, stroko ter kolektivnimi organizacijami za upravljanje avtorskih pravic, ki naj bi jih Urad za intelektualno lastnino (UIL) nadzoroval, preveč razvneta, da bi direktorska funkcija, četudi začasno, kogarkoli sploh mikala. Med drugimi smo govorili z dvema poznavalcema področja intelektualne lastnine, ki sta bila že naprošena, da bi prevzela vodenje urada, vendar sta ponudbo zavrnila. Novak nam je pojasnil še, da imenovanje v.d. direktorja ne bo nujno. Mogoče je namreč imenovati tudi »začasnega pooblaščenca« – toliko, da bo urad lahko deloval. To naj bi se »v zgodovini urada že večkrat zgodilo«.
To, da naj bi direktor postal avtor glasbe Andrej Šifrer, je po Novakovem mnenju simptomatično: avtorski pravici ter kolektivnim organizacijam (kot sta Sazas in Zamp), ki upravljajo pravice avtorjev, se po njegovem mnenju pripisuje prevelika teža. Večina naših včerajšnjih sogovornikov, ki pa zaradi občutljivosti tematike niso želeli nastopati z imenom, nas je opozorila, da je delo urada le v manjši meri posvečeno pravicam avtorjem, v največji meri pa pravicam, ki izhajajo iz gospodarstva, denimo industrijski lastnini ter patentom. »Z avtorsko pravico se na uradu ukvarja ena oseba in pol, z ostalimi področji pa štirideset ljudi,« je bil slikovit eden naših sogovornikov. Strokovnjaki so nas ob tem opozorili, da bi bila morda primerna rešitev, kakršno poznajo tudi v tujini: da bi reguliranje avtorskega prava preselili pod okrilje ministrstva za kulturo.
Težava je namreč v tem, da je urad, ki se sicer ukvarja s širokim področjem varovanja pravic – od patentov in varstvenih certifikatov do znamk ter geografskih označb – že vrsto let »talec« sporov med kolektivnimi organizacijami, kot so Sazas, IPF in AIPA. Te se ne morejo dogovoriti, kako pobirati in razdeljevati denar, spori pa sežejo tudi v politiko. Gre za organizacije, nad katerimi bdi UIL, vendar jih je hkrati zaradi velikih količin denarja, ki se skoznje pretaka od uporabnikov k avtorjem, težko nadzorovati. Naši sogovorniki so nas opozorili, da so že pretekli direktorji, denimo Jurij Žurej, skušali urediti razmerja med uradom in organizacijami ter med organizacijami samimi, vendar so se zamere ter nasprotovanja le še poglobili.
Sazas vsako leto zbere in med avtorje razdeli več kot deset milijonov evrov, IPF nekaj čez milijon evrov, AIPA pa podoben znesek. Vse organizacije del denarja zadržijo za svoje poslovanje.
