Se torej država Nataši Vodušek na vse možne načine maščuje in ji ne gre omogočiti niti tistih oblik prestajanja kazni, ki veljajo tudi za obsojenke z mnogo hujšimi kaznivimi dejanji?

Od leta 2007 do vključno leta 2012 so ženske povzročile skupno 3054 prometnih nesreč, ki so terjale 72 življenj. V ženskem zaporu na Igu pa poleg Nataše Vodušek, ki prestaja enoletno zaporno kazen, ni nobene druge obsojenke, ki bi sedela zaradi prometne nesreče. In tudi ni pričakovati, da ji bo katera izmed omenjenih tri tisočih prišla delat družbo.

Kajti če znamo pravilno brati statistične podatke in če imamo pred očmi 72 mrtvih, je zanimiv podatek o 29 obsojenih ženskah za najhujše prometne nesreče, med katerimi jih je (od leta 2007 do leta 2012) bilo osem obsojenih na zaporno kazen od enega do dveh let. Videti je, da je dobila Nataša Vodušek kazen skladno z obsodilno politiko naših sodišč.

Sodišči ne dvomita o krivdi

Okrajno sodišče v Ljubljani in višje sodišče v Ljubljani sta prepričana, da je Nataša Vodušek 13. oktobra 2008 20 minut pred drugo uro zjutraj vinjena zapeljala v križišče kljub rdeči luči na semaforju. Zaradi tega je trčila v zadnji desni bok mercedesa, ki ga je vozil Nijaz Zorlak, ki se je v nesreči tako hudo ranil, da je bilo ogroženo njegovo življenje. Pri tem je zelo pomembno dejstvo, da Zorlak ni bil pripet z varnostnim pasom in ga je ob trčenju vrglo iz vozila. Njegov mercedes pa kljub starosti kakih 30 let v času nesreče že tri leta ni bil registriran.

Glede na to, da je sodba zoper Voduškovo pravnomočna, se bodo s tem, kakšen odnos je imelo ljubljansko okrajno sodišče do dokazov zoper njo, ukvarjali kvečjemu študentje prava in pravniki pred pravosodnim izpitom. Upajmo, da bodo imeli priložnost primerjati zlasti dve izvedenski mnenji. Božo Nogo, izvedenec cestnoprometne stroke iz Sarajeva, je takoj po nesreči izdelal mnenje. V njem je zapisal, da je verjetnost, da je Nataša Vodušek peljala v križišče pri rdeči luči, enaka verjetnosti, da je pri rdeči luči peljal v križišče tudi Nijaz Zorlak. Nogo je tudi kot priča na sodišču v Ljubljani vztrajal pri isti oceni in pripomnil, da je za nesreče na omenjeni cesti v svoji karieri že izdelal nekaj izvedenskih mnenj.

Še posebej je bilo zanimivo pričevanje sarajevskega izvedenca, ko je ocenjeval posnetek z bližnje videokamere, ki je bil za ljubljansko okrajno sodnico eden ključnih dokazov o krivdi Nataše Vodušek. Nogo je dejal, da na posnetku ne vidi semaforja oziroma signalizacije na semaforju, lahko pa zazna snope luči obeh vozil.

Sodišče je dvomilo o njegovem izvedenskem mnenju in je slovenskemu izvedencu dr. Niku Čertancu naročilo novo mnenje. Ta je, ne da bi se, kot mu je očital odvetnik Nataše Vodušek, vmes zapeljal do omenjenega križišča v Sarajevu, naštel argumente, zakaj tudi on dvomi o mnenju Boža Noga. In o nedvomni krivdi Nataše Vodušek je po prepričanju okrajnega in višjega sodišča govorilo tudi pričanje taksista, ki je bil pred križiščem menda točno v trenutku trčenja.

Kakšna je teža krivde?

V času sojenja Nataši Vodušek je bil še kako živ spomin na sojenje Balkanski bojevnik in stališče sodišča o zakonitosti nekaterih dokazov v tem razvpitem procesu. Ne zaradi tega postopka, temveč zaradi očitnih »šlamparij« v slogu »pa mi tako obično radimo« (saj mi tako običajno delamo, op. p.), bi se po mnenju mnogih ljubljansko sodišče moralo bolj odločno opredeliti do zakonitosti postopka pri odvzemu krvi slovenski veleposlanici.

Ne da bi zanikali možnost, da je Voduškova morda res vozila vinjena, ne moremo mimo dveh dejstev. Pristojni sarajevski tožilec ni prišel na kraj nesreče, kaj šele, da bi izdal pisni nalog za odvzem njene krvi. Tudi če je Nataša Vodušek sama privolila v odvzem krvi, na listini, na kateri naj bi bil zapisnik o odvzemu krvi, mrgoli pomanjkljivosti in že kar očitnih nezakonitosti.

Več kot očitno je, da tisti kos papirja ni skladen niti z bosanskimi predpisi o odvzemu krvi. Ali, kot povedano: »pa mi tako obično radimo...« Policist, ki je tako povedal, se je ljubljanski okrajni sodnici zdel povsem pošten in prepričljiv. Da o tem, kako je vzorec s krvjo brez ustrezne nalepke potoval po Sarajevu, ne razglabljamo na široko.

Ne gre za to, ali je Nataša Vodušek vozila vinjena, gre predvsem za to, ali so bili dokazi za to pridobljeni na docela zakonit način. To toliko bolj, ker so dokaze zoper Voduškovo zbirali v tistem delu Bosne, kjer so ji že prej očitali, da je preveč blizu Republiki srbski.

Dlakocepstvo slovenskih organov se zdi zelo pričakovano. Ne nazadnje, ali za nameček, tudi zaradi Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih, ki določa, da se osebi z diplomatskim statusom ne sme odvzeti telesnih tekočin brez izrecne odredbe pristojnega državnega organa. Tudi v Bosni ne.

Kdo nas lahko obtoži?

Sarajevsko kantonalno tožilstvo je en mesec po prometni nesreči obvestilo slovenske pristojne organe o možnosti prevzema pregona zoper ambasadorko, sami pa zoper Voduškovo niso podali prijave, kaj šele kazenske ovadbe. Kljub temu je slovensko tožilstvo prepognilo list papirja in spisalo kar obtožni predlog.

In to je lahko sporno. Državni tožilec namreč sicer sme vložiti obtožni predlog zgolj na podlagi kazenske ovadbe, tudi če ni bilo preiskave. A iz Bosne ni nikoli prišla nikakršna kazenska ovadba.

O nekakšni svojevrstni tožilski naglici pa priča tudi to, da bi moralo tožilstvo ugotoviti, ali se domnevno kaznivo dejanje Nataše Vodušek tudi v Bosni preganja po uradni dolžnosti... Ker smo včeraj bili bratje, je tožilstvo očitno zaupalo v tovrstno bratsko razgledanost sodnice na okrajnem sodišču, ki bo že, pa tudi brez citiranja dokazov, vedela, ali to dejstvo drži. Tožilstvo, ki je vložilo obtožni predlog zoper Voduškovo, se namreč ni niti toliko potrudilo, da bi zraven navedlo, katere bosanske predpise naj bi kršila ambasadorka.

Okrajna sodnica je kljub nedvomni preobremenjenosti sodišč molče privolila, da ji je tožilstvo glavno obravnavo spremenilo v zbiranje dokazov. Sodnici se očitno ni mudilo, saj je prvo obravnavo razpisala šele čez 22 mesecev. Torej bi lahko tožilca prijazno poučila o lepem vedenju in bi ta imel eno leto in deset mesecev časa za zbiranje relevantnih dokazov.