V našem mandatu smo začeli z globokimi strukturnimi reformami, na katere ljudje niso bili pripravljeni. Slovenci smo konservativni in do zadnjega vztrajamo pri določenih vzorcih vedenja in delovanja. Potrebno je bilo nekaj časa, da je prišlo do spoznanja, da brez sprememb ne bo šlo.
Očitali so vam pomanjkanje socialnega dialoga. Je bil tudi to razlog, da vam ni uspelo z reformami?Očitek o pomanjkanju dialoga je upravičen le glede tega, da nisem privolil v rešitve, ki to niso. Strokovno bi lahko vzdržale, da bi sklepali kompromise zaradi kompromisov in barvali ljudem oči, v to pa nisem želel privoliti. Zavračal sem in še vedno zavračam navidezne rešitve, na katerih nekateri gradijo politično kariero. To se je krasno pokazalo prav pri pokojninski reformi. Pod ministrom Vizjakom so jo proslavljali, naslednji hip so morali priznati, da bo omilila situacijo le za štiri, pet let, potem bomo na istem. To nima smisla oziroma je smiselno le za politike. V tem pogledu očitno nisem bil tipičen političen človek.
Kaj vas moti pri pokojninski reformi?Da gre za gnil kompromis, ki ne rešuje situacije. To dokazuje razlika med napovedanimi in dejanskimi prihranki, ki je izjemno velika. Po drugi strani je ta kompromis tudi v škodo ljudem, saj se pokojnine še naprej znižujejo. Naš kompromis je bil precej manj škodljiv, saj smo pokojnino fiksirali na višji ravni.
Tudi zakon o delovnih razmerjih, ki ste ga pripravili vi, je med vašim mandatom naletel na velik odpor, kasneje pa je bil s še korenitejšimi spremembami sprejet brez težav. Zakaj?Ker so se razmere od leta 2009, 2010 bistveno zaostrile in ker so sčasoma tudi sindikati spoznali, da so spremembe nujne. Od tedanje leve vlade so pričakovali, da se bo obseg pravic povečeval, zato so že na začetku kategorično zavrnili vse reformne spremembe. Ker so hkrati zaradi spontanih stavk v podjetjih izgubljali legitimiteto, so sindikalni voditelji, ki so želeli ohraniti svoje pozicije, stališča postopoma še zaostrovali.
Zakon o delovnih razmerjih povečuje tako imenovano varno prožnost. Se vam ne zdi, da je to le krinka za uvajanje neoliberalizma, kar so vam sicer tudi očitali?Ne vem, kje so videli neoliberalizem. Dejstvo, da ne moreš več porabiti, kot ustvariš, nima veliko zveze z neoliberalizmom, ampak je nekaj, kar sprejemajo vsi koncepti. Premalo se zavedamo, da smo vpeti v globalni ekonomski prostor. Globalizacija se ne bo zlepa končala, to pa pomeni, da bo pritisk ekonomij s šibko ali neobstoječo socialno državo izjemen. Te ekonomije hkrati osvajajo nove tehnologije in ponekod že prednjačijo, zato bo pritisk dolgoročen. Kako bomo na to reagirali? Če je cilj Evrope zadržati socialno državo na sedanji ravni, bodo potrebne strukturne spremembe, med drugim z izenačevanjem položaja zaposlenih, kar je bil tudi cilj novega zakona o delovnih razmerjih, ter manjšimi razlikami v dohodkih. Očitno ne bomo mogli več vzdrževati vseh inštitutov, ki smo jih imeli doslej, saj ne bomo stroškovno vzdržali. Proaktivna reakcija bi bila, da bi vzdrževali ekonomske prednosti skozi višje tehnologije in več znanja, vendar smo šli v zadnjem času, zlasti pod Janševo vlado, v nasprotno smer. Največji rezi so bili pri izobraževanju in znanosti. Tudi zdaj situacija ni dosti boljša, kar je verjetno povezano s pomanjkanjem razvojnih konceptov države kot celote. Če jih ni, se lahko le gasi požare in dela parcialne razvojne korake, ki niso vedno usklajeni.
Delodajalci in sindikati imajo svoje predloge, svojo vizijo razvoja.To so deklaracije, ki nič ne koristijo in ne upoštevajo spreminjajočih se okoliščin. Pri delodajalcih na žalost prevladuje neoliberalni koncept, vse temelji le na nižjih stroških dela, o razvoju skoraj ni besede. V gospodarstvu je treba podpreti tisto skupino, ki je uspela na svetovnem trgu s konceptom nišne proizvodnje, ki vlaga v svoj razvoj. Dokler se sliši le tiste, ki vidijo ves problem v stroških dela, za razvoj nimamo veliko možnosti.
Pa sindikati?Pri sindikatih je še manj razvojnih konceptov. Vse temelji le na zaščiti obstoječega. Predvsem so proti, ne reflektirajo situacije v celoti in ne upoštevajo globalne konstelacije sil. Delati revolucijo lokalno danes ni več mogoče.
Hkrati s pokojninsko reformo sta na referendumu padla še dva zakona – zakon o preprečevanju dela na črno in zakon o malem delu. Malo delo je propadlo, ker ste vanj poleg upokojencev želeli vključiti še študente in brezposelne.Pri malem delu so bili v ozadju močno prisotni študentski servisi, ki so študentsko populacijo zmanipulirali. Za študente mi je žal, saj se študentsko delo še vedno izrablja kot najbolj prekerna oblika dela brez vseh pravic. Zaradi njega so na slabšem tudi mladi, ki so pri 30. ali 35. letih brez enega samega leta delovne dobe. Pri vključitvi brezposelnih pa so izrazito nasprotovali sindikati in s tem povzročili, da so brezposelni še naprej prisiljeni delati na črno. Sindikati so nerazumljivo opozarjali, da gre za še eno obliko prekernega dela, niso pa kot prekerno delo videli dela na črno, ki ne daje nobene socialne pravice, temveč spodkopava socialno državo.
Pri zakonu o preprečevanju dela na črno se je zapletlo zaradi sosedske pomoči.To je bil izmišljen problem. Zakon, ki smo ga predlagali, je bil glede sosedske pomoči celo bolj liberalen kot obstoječi zakon. S tem je bila vsem narejena velika škoda. Denar, ki odteka skozi delo na črno, bi bil še kako dobrodošel, saj ne bi bilo treba tako močno krčiti socialnih programov.
Paradoksalno je, da ste imeli tedaj popolno soglasje socialnih partnerjev, vendar je referendum izrabila SDS.Cilj je bil priti na oblast. Zelo preprosto. Ta politični boj ne jemlje v obzir interesov ljudi, ampak gre le za oblast. Na žalost je odlaganje reform poslabšalo situacijo, zato so odloženi ukrepi manj učinkoviti in bolj boleči.
Kakšen je po vaši oceni učinek zamujenih reform?Pri malem delu je bil učinek ocenjen na 40 milijonov evrov na leto, ob tem bi zakon zaradi višje obremenitve študentskega dela prinesel letno 10 tisoč novih rednih zaposlitev. Pri zakonu o delu na črno bi ob zgolj 5-odstotnem prihranku iz sive ekonomije, ki znaša četrtino BDP oziroma 10 milijard evrov, to pomenilo pol milijarde evrov. Zaradi odlašanja s pokojninsko reformo smo zamudili določeno obdobje, ki bi prineslo manjši dotok upokojencev – če se prav spomnim, bi letno prihranili okoli 60 milijonov evrov.
Na referendumu je pogorel tudi družinski zakonik, zakon o dolgotrajni oskrbi pa je očitno obležal v nekem predalu.Pri družinskem zakoniku je šlo za zelo ideološko zadevo, kjer je imela precejšno krivdo tudi levica, ki je premalo aktivna in mlahava, ko gre za ključne odločitve. V posebno zadoščenje mi je, da se celo novi papež oglaša v podporo istospolno usmerjenim in da so v tem času sprejeli izenačevalno zakonodajo v Franciji in drugih državah. Glede zakona o dolgotrajni oskrbi pa ni bilo volje za nobeno dodatno obdavčitev, ampak samo za varčevanje. Glede tega lahko rečem, da je res prevladal neoliberalni pristop.
Skozi parlament vam je tako uspelo spraviti le novo socialno zakonodajo, ki se je ob želji po več pravičnosti in preglednosti »izkazala« s številnimi anomalijami.Socialna zakonodaja zagotavlja več pravičnosti, ker upošteva celovit socialno-ekonomski položaj posameznika, za razliko od prejšnje, ki je gledala samo denarni tok. Njena težava je v pomanjkljivi informacijski podpori, vendar pa je to tehnično vprašanje in se ga da hitro urediti. Res je tudi, da je nova zakonodaja spremenila položaj posameznika, zato smo želeli minimalni dohodek bolj povečati, vendar pa nam v pogajanjih s finančnim ministrstvom ni uspelo. Dodatne zaostritve je prinesel tudi Zujf, kar ne bi smel, saj smo bili že tedaj na skrajnem robu.
Postali ste rektor ljubljanske univerze. Pričakujete, da boste na tem delovnem mestu uspešnejši?Formalno bom položaj prevzel z oktobrom. Se pa veselim tega dela in upam, da bom imel možnost voditi bolj racionalno diskusijo in izpeljati tudi kako razvojno spremembo.
Problem je denar. Vse več je idej o uvajanju šolnin, večji privatizaciji.Moj odgovor je ne. Tega univerza pod mojim vodstvom ne bo podprla, ker to ni razvojna rešitev za Slovenijo. Naša edina možnost je, da na globalni ravni konkuriramo z znanjem. S šolninami bi odrezali en segment populacije od izobrazbe, privatizacija pa ni prinesla pozitivnih učinkov, kvečjemu nam je znižala kakovost izobraževanja. Kakovost moramo zaščititi.
