Od tod naprej pa bo moral vsakdo, ki bi hotel spodbijati sicer v nadaljevanju predstavljene neizpodbitne dokaze o jezuitski zaroti, najprej prepričljivo dokazati dvoje: prvič, da jezuiti v Sloveniji zares niso bili vnaprej obveščeni o raboti, ki jo je za slovensko Cerkev požegnal njihov ta hip najvišje rangirani pripadnik, in drugič, da so takoj po tem, ko so bili o njej uradno obveščeni, naravi novice prilagodili svojo zabavo in jo – tako kot škofovska konferenca – nadaljevali v kontemplativnem razmisleku o liku in delu odstavljenih nadškofov.
A takih dokazov ni, saj jih ne more biti. So pa zato uničujoči nasprotni dokazi. Na spletnem naslovu jezuitov v Sloveniji se še danes najdejo dokumenti, ki pričajo o tem, kako prešerno razpoloženi – celo v družbi svojih pajdašev iz tujine in nikakor ne združeni zgolj ob kruhu in vodi, kot bi priličilo tem promotorjem skromnosti in uboštva – so bili na ta črni dan za Cerkev v Sloveniji Ignacijevi sledilci. Javnosti bi ti dokazi ostali skriti, če ne bi na to pomenljivo nenavadnost, torej na to, da sta nadškofa ostala brez službe ravno na jezuitski 31. julij, z grenkobo opozoril znani slovenski teolog. A slovenski jezuiti, predrzni, kot so – kajpak zato ker se zavedajo, kako močnega varuha so spomladi dobili – se pri tem niso ustavili. Za 18. nedeljo med letom oziroma za prvo mašno nedeljo, ki je sledila Frančiškovi hudi rihti, so dali objaviti spis z zgovornim naslovom »Lakomnost škoduje skupnosti«, v njem pa so sporočali: »V današnjem evangeliju Jezus jasno pove, kaj ni njegova naloga. Pove, da ne želi biti razsodnik v zadevah dedovanja. Noče se vmešavati v zadeve, ki jih morajo ljudje rešiti sami. Njegova naloga je predvsem, kako življenjsko važnim rečem priti do dna. Kaj se skriva za primerom o dedovanju, v prepiru za imetje, za oblast in vpliv? Jezus opozarja: 'Varujte se vsake lakomnosti, zakaj življenja nima nihče iz obilice svojega premoženja.' To pa nikakor ne pomeni, da bi se ne smeli veseliti nad rečmi in dobrinami, ampak moramo dobrinam dati pravo mesto. Kaj se zgodi, če rečem, ne damo pravega mesta? Takrat izgubimo pravi smisel življenja. Jezus to pokaže na konkretnem primeru. Vzrok naše nesreče je pohlep! (…) Evangelij govori o zelo moderni kreposti. Vsak dobiček ima tudi obvezo do skupnosti. Ni življenja, ni dela, ni imetja ali dobička, ki bi pripadalo samo enemu človeku ali neki skupini ljudi.«
Naključja? Dajte no, pri takih stvareh naključij ni, zarote pa so zmeraj, če le Da Vincijevo šifro razgoneti strokovnjak ali se s prave strani pogleda na tisto, kar si prizadeva ostati skrito. Za strice jezuite to še zlasti velja, zato so za svoje veliko bolj nedolžne zarotniške spletke v zgodovini že plačevali s prepovedjo ali z izgoni.
Bratuškova?
