Ko so gibljive slike s pojavom videa v sredini 60. let prejšnjega stoletja odločneje vstopile v svet vizualnih umetnosti, so se mnogi njihovi ustvarjalci postavili na stran kritičnega opazovalca in komentatorja vsebin tega dominantnega občila. Na drugi strani so videasti pogosto težili k infiltraciji kreativnih vsebin, ki gledalce spodbujajo (vsaj) k razmišljanju, v razvejano televizijsko distribucijo. Če je to v 70. in 80., v Sloveniji, pa tudi v 90. letih nekaterim uspevalo, je preteklih dvajset let obeleženih s pospešenim pojavom komercialnih televizijskih korporacij, ki so utelešenje proizvodnje pasivnega konzumiranja, izvor neskončne zabave in svojstven način potešitve potrebe po vse večji akumulaciji hipnih informacij.
Skupinska razstava se v svojem izhodišču nanaša na temeljno delo razvpitega teoretika medijev Neila Postmana, Amusing Ourselves to Death (1985), ki je v svojih delih temeljito analiziral pomen in vpliv televizije na prihajajoče generacije. Televizijo je prepoznal kot ultimativno obliko ameriškega mentalnega imperializma, ki med drugim izničuje razkorak med otroškim in odraslim svetom. Komercializacija in banalizacija TV-programov priča o pospešenem trendu, ki temelji na imperativu neskončnega zabavnjaštva in na prevladi vizualnega nad pisano besedo, kar – po Postmanu – postopoma ukinja javni diskurz. V tem primeru je ravno umetnost ta, ki poskuša omenjene diskurze vzpostaviti in jih med seboj povezati. Razstava predstavlja avtorje različnih generacij in njihov odziv na vsakdanjo medijsko stvarnost. Podobno kot sta v 70. oziroma 80. letih to povzela Američana Richard Serra in Bill Viola, se je na sodobno podobo televizije odzval Omer Fast, ki s kritičnim zagonom posega v vsebine mnoštva novic. Značilni televizijski princip hitro izmenjujočih se kratkih kadrov je v videu Povezani CNN (2008) radikaliziran do skrajnosti. Serija konstruiranih izjav odraža ambivalentne pomene, ki se nanašajo na klišeje instantnega novičarstva ter postavljajo dvom o verodostojnosti predstavljenih vsebin. Družbeni status televizije v jugoslovanskem prostoru v 70. letih analizira Ivan Petrović z delom TV ali TV (2004), temelječem na najdenem fotografskem arhivu osnovne šole v Kruševcu, ki prikazuje učence, ki so se ob zaključku šolskega leta ovekovečili kot voditelji oddaj znotraj scenografije TV-sprejemnikov.
Enega najlucidnejših odzivov na banalnost sodobne televizije je ustvaril Izraelec Guy Ben-Ner z delom Stealing Beauty (2007), v katerem avtor s svojo družino v sterilnem okolju priljubljenih prodajaln s pohištvom izvaja akcije, ki interpretirajo namišljene TV-nanizanke. Štiričlanska družina se nenajavljeno pojavi v »sanjskem« okolju razstavljenih eksponatov, kjer izvaja kratke, kasneje spretno montirane skeče, medtem ko se številni naključni nakupovalci pogosto niti ne zavedajo prisotnosti kamere. Povzemajoč stereotipe sodobnih družin, kot jo predstavljajo množični mediji, je nastavil ogledalo sodobni medijski krajini in družbenim vrednotam. A množični mediji danes predstavljajo neizbežno stvarnost, ki je ni mogoče zanikati ali ustaviti. Sodelujoči na pričujoči razstavi lahko skozi kritične izjave in globoko samorefleksijo le metaforično subvertirajo običajni pomen in rabo tega medija. Tematika je namreč danes enako ali še bolj aktualna kot pred štiridesetimi leti. Televizija je kljub pojavu spleta, ki dopušča možnost svobodne izbire in aktivnejše udeležbe, in kljub pretežni pasivnosti svojih odjemalcev ostala dominantni medij zabave in ustvarjanja javnega mnenja.
