Poskusi vedenjskih psihologov so pokazali, da takoj ko svoje cilje in načrte zaupamo nekomu drugemu, se verjetnost, da jih bomo realizirali, zmanjša. Ko smo zamisel delili, smo bili nagrajeni s pozornostjo poslušajočega, ki nam je zbudila dober občutek o sebi, zaradi česar se nam je usodno zazdelo, da smo svoje praktično že dosegli. Nekaj takega se je zgodilo načrtovalcem Centra sodobnih umetnosti Rog (CSU Rog). Tako zaposleni so bili z deljenjem svoje zamisli javnosti, da se nam je vsem skupaj zazdelo, da smo korak stran od cilja. Mentalna slika CSU Rog je postala tako močna, da smo pozabili, da hiša na Petkovškovem nabrežju tudi ta trenutek propada, v njej pa v gverilskih razmerah deluje samoorganizirana ustvarjalna skupnost.
Nekako sredi prvega triletja krize so na MOL prišli na idejo, da bi lahko Rog s pomočjo dobre vile iz zasebnega sektorja postal CSU Rog. Zamisel je bila, da poiščejo zasebnega investitorja, ki bi z MOL združil ambicije in sredstva ter se v iskanju vzajemnih in tudi partikularnih koristi podal na pot javno-zasebnega partnerstva. Vse lepo in prav. A brez interesentov so ostali že po prvem razpisu. Kar bi jim verjetno lahko napovedal tako enostaven in praktičen mehanizem, kot je »glas ulice«, če bi ga zagnali. V domeno sanjarjenja pa so padle tudi redke znane podrobnosti zamisli. Zaželeli so si velik razstavni prostor, četudi denarja v danih javnofinančnih razmerah primanjkuje obstoječim producentom in programom. Zaželeli so si ateljejev, birojev in drugih produkcijskih prostorov, kjer bi se potem vzajemno oplajali nosilci kreativnih industrij. Dejansko zainteresirane subjekte bi, ugibam, iskali z novo edicijo neuspelega razpisa za javno-zasebna partnerstva, medtem ko bi živa ustvarjalnost davno pobrala svoje stvari in si zaskvotala nove prostore.
O bodočem CSU Rog so sanjali, kot da bi Rog medtem sameval. Kot da v njem ne bi bilo življenja in ustvarjalnosti. Kot da je tisto, kar potrebuje tam delujoča samoorganizirana skupnost, prav »ambiciozna mestna kulturna politika«, medtem ko ta ista ambiciozna kulturna politika ne premore niti toliko življenja, da bi prostore ustrezno oskrbela z elektriko in omogočila obstoječo kreativnost. MOL pa si je zamislila tudi, da bi zasebni partner svojo investicijo kronal z gradnjo stanovanj, parkirišč, lokalov, po želji hotela. Od njega so se nadejali skoraj štiridesetih milijonov evrov, kot da ne bi gradbeništvo sočasno hiralo. Gradil bi lahko stanovanja v mestu, polnem precenjenih praznih stanovanj. Parkirni prostori v Rogu bi nekdanjim skvoterjem omogočili, da varno parkirajo svojo jekleno imovino. Svoje zaslužene proste urice, ko malce predahnejo od kreativnega dela, pa bi lahko porabili v enem od številnih novih gostinskih lokalov na obrežju, da končno postanejo zdravi, polno funkcionalni občani in olje v motorju kapitalizma.
MOL je tako obilico človeških in finančnih resursov porabila za idejo, ki je klavrno propadla. A javno sanjarjenje naših odločevalcev ni poceni špas. Vzpostavili so projektno skupino, organizirali debate in posvete, vabili mednarodne strokovnjake. Ti so tu in tam podvomili o bombastični zamisli, s katero je kulturna politika mesta kazala svoje mišice, a so se večino časa vljudno brzdali. Konec koncev jih je organizator povabil zato, da mu povejo kaj lepega. In cena javnega sanjarjenja bo še večja. Najvišjo ceno imajo dolgi nosovi odločevalcev, ki za nič na svetu ne bi priznali, da so se zmotili. Dolgi nosovi so odgovorni za odločitev, da prenovo na MOL izpeljejo sami. Najprej naj bi četrt milijona davkoplačevalskih evrov stala nova gradbena dokumentacija, saj stara več ne velja. A v danih javnofinančnih pogojih nas bo ta prenova stala več kot le denarja. Stala nas bo prostora, ki bo za dolga leta obdan z gradbenimi odri, zaprt, v središču mesta odrezan od njega, prenavljan, a v resnici mrtev. In cena javnega sanjarjenja še raste. MOL bo zagotovila 13,4 milijona evrov, kakor pač ve in zna. Ali ve in zna, se bo šele pokazalo. Zasebnega partnerja je verjetno iskala, ker je ugotovila, da sama ne zmore. Aktivni uporabniki Roga v trenutnih kriznih razmerah bržkone upravičeno sklepajo, da bo MOL za svoje sanje rezala druge javne programe.
Ocenjujem, da se politika javnemu sanjarjenju težko odpove zaradi njegovih multiplikatornih učinkov. Več je besed, manj je dejanj. Manj je dejanj, manj je možnosti napak. Manj je napak, več je možnosti za dolgo kariero v javnem sanjarjenju. Realne ideje je težko prodajati volilcem, lepe ideje se da. »Mesto ne potrebuje še ene lepe stavbe, prazne vsebin. Še manj potrebuje ograjeno, več let samevajoče gradbišče (četudi je začasno spremenjeno v parkirišče), kar je glede na pomanjkanje sredstev za izvedbo projekta realističen scenarij. Nujno pa potrebuje prostore, v katerih bodo prebivalci mesta lahko zadovoljevali svoje potrebe. Namesto trošenja denarja za nespametne projekte naj MOL denar raje preusmeri k obstoječim izraženim potrebam skupnosti.« Med drugim z ureditvijo osnovne infrastrukture ter pogojev za delovanje obstoječih iniciativ.
Tako menijo aktivni uporabniki Roga. Kaj moremo, nekateri so pač tako neambiciozni, da jim ne preostane drugega kot sanjarjenje o multiplikatornih učinkih stika z realnostjo.
