Čeprav naj bi bili izračuni katastrskega dohodka (KD) v novem predlogu nekoliko nižji v primerjavi s prvotnim, predstavljenim maja, je ta za vinograde, intenzivne sadovnjake in gozdove še vedno nekajkrat višji kot doslej. Močno ogorčeni so zlasti na Dolenjskem, v Beli krajini in Posavju, kjer jim je geodetska uprava naračunala 1833 evrov KD za hektar vinograda srednjega bonitetnega razreda, v najvišjem bonitetnem razredu pa celo 2330 evrov na hektar, kar je dvakrat toliko kot v goriški ali obalno-kraški regiji.
»Očitno je, da večina tistih, ki so pripravili ta umetelen katastrski zvarek, motike še nikoli ni imela v rokah, kot je tudi na dlani, da nekomu v Ljubljani cviček zelo zaudarja. Zato je KD priročno sredstvo, da se sfiži še ena že tako redkih slovenskih zgodb o uspehu,« brez dlake na jeziku pove mali vinogradnik in direktor novomeškega Zavoda za turizem Ivo Kuljaj, ki hkrati poziva pristojnega ministra, naj se »neha igrati s cvičkom kot eno ključnih identitet Dolenjske, na katero je v veliki meri pripet njen turistični razvoj.«
Okrog vsake trte vsaj dvajsetkrat letno
Dolenjski vinogradniki tako vse glasneje napovedujejo proteste. Marko Cvelbar, priznani vinogradnik in vinar s Trške Gore pri Novem mestu, pravi, da se jih bo z veseljem udeležil. »2330 evrov KD na hektar je nerazumno visok izračun. Takega dohodka glede na pogoje in stroške pridelave na Dolenjskem nikakor ne moreš doseči. Vsako leto stroški zrastejo za tri do pet odstotkov, pogonska goriva še bistveno več. Cena grozdja ali vina je zadnjih pet ali sedem let na istem nivoju, obdavčitve in stroški se povečujejo, denarja za naložbe in posodabljanje zmanjkuje.«
Cvelbar, ki je doslej plačeval 200 evrov KD na hektar, poslej pa naj bi v povprečju devetkrat toliko, je prepričan, da če bo predlagana uredba sprejeta, bodo ljudje opuščali vinograde in krajina se bo začela zaraščati. Na Trški Gori denimo strma pobočja niso primerna za nič drugega kot za vinograde, ki tako terjajo ogromno ročnega dela.
»Kdor je pripravljal uredbo, se ne zaveda, da moraš okrog vsake trte iti vsaj dvajsetkrat na leto, preden jo obereš. Poleg tega sta Dolenjska in morda še Štajerska najbolj zahtevni glede oskrbe proti boleznim, medtem ko na Primorskem bistveno manj, saj imajo bolj suho podnebje, manj rose, višje temperature. Imajo bistveno boljše pogoje pridelave, a KD je za polovico nižji kot pri nas. Očitno je bil njihov lobi zelo močan,« razmišlja Cvelbar. Tudi Kuljaj se sprašuje, kako so lahko kot najbolj donosne določili dolenjske in posavske vinograde, ko pa je zgodovinsko znano, da je Dolenjska vino večinoma pridelovala za lastne potrebe.
Morda ima prste vmes nevoščljivost?
Cvelbar ob tem razmišlja, če nima pri vsem skupaj prstov vmes za Slovence tako značilna nevoščljivost. Pridelovalci cvička namreč niso podvrženi modi belih ali rdečih vin. »Prodaja cvička ostaja stabilna, kleti so prazne. Morda je država to videla kot neki stabilen vir dohodka in je zato Dolenjsko in Belo krajino ter Posavje najbolj udarila. Sicer pa je lani pozeba naredila veliko škode, bilo je 10 do 15 odstotkov manj pridelka, zadnja tri leta je bila še suša in tudi letos ne kaže nič bolje,« pravi Cvelbar, ki opozarja tudi na absurde, ki jih prinaša nova uredba. Njihova vinograda na Trški Gori loči zgolj cesta, uvrščena pa sta eden v 75. bonitetni razred in drugi v 24., kljub skoraj identičnim pogojem obdelave.
Tudi sadjar Franci Smrekar s Stare Bučke pri Škocjanu, ki se ukvarja z integrirano pridelavo jabolk, je prepričan, da bo država zgolj kratkoročno nekoliko napolnila proračun, dolgoročno pa to po njegovem mnenju zagotovo ni prava pot. »Namesto da bi skrbela za to, da bomo imeli čim več doma pridelane hrane in da bi bilo podeželje poseljeno in obdelano, nas udari še na tak način. Torej si zaradi pridnosti in vztrajnosti še tepen.« Le če je podeželje urejeno, je država lepa in zanimiva tudi za turizem, ki je v Sloveniji pomembna gospodarska veja, poudarja Smrekar in dodaja, da kdor bo enkrat prenehal z delom v kmetijstvu, se ga ne bo nikoli več lotil.
Najprej je treba narediti red pri prodaji
Po mnenju vinogradnika in sadjarja Andraža Rumpreta iz Šentjerneja, lastnika znane kmetije Karlovček, ki obdeluje 40 hektarov sadovnjakov in sedem hektarov vinogradov, bi morala država najprej narediti red okrog same prodaje in količin, ne pa vseh kar pavšalno udariti po žepu. Poleg tega, kot pravi, ni realno enačiti grozdja in vina, kajti vsakomur je jasno, da je prihodka od grozdja bistveno manj kot od vina.
Če je država pri pripravi lestvic izhajala iz statističnih podatkov, so izračuni napačni, saj so kmetje za statistiko pošiljali neke podatke zgolj zato, da so izpolnili zahteve, opozarja Rumpret. »Če pa so pri izračunih upoštevali prijavljene količine, to pomeni, da smo bili na Dolenjskem očitno bolj natančni in dosledni. Nekateri pravijo, da so nas tako obdavčili zato, ker cviček pač gre. Ja, ampak za kakšno ceno in koliko dela je bilo treba vložiti, da se je začel prodajati? To je tako, kot da bi tovarno Krka zato, ker ji gre dobro, še dodatno obdavčili in jo spravili na kolena.«
