Odvzem bi se moral zgoditi z enakim pompom v mestni hiši v Oslu, s katerim je bila nagrada podeljena. Norveški kralj v črnem fraku z belim svilenim telovnikom sedi ob kraljici v belem šifonu, s člani vlade in diplomatskim zborom, ki bučno ploskajo. Predsednik komiteja bi v kratkem nagovoru razložil, zakaj je bila nagrada odvzeta, potem pa bi Obama dobil priložnost za še en svečani nagovor. Ob podelitvi ima nagrajenec pravico do predavanja, v katerem razloži svojo osebno vizijo miru. Ob prvi priložnosti je takrat ravno izvoljeni predsednik Amerike napovedal vojno. To za funkcijo, ki jo opravlja, ni nič neobičajnega. Obama je pameten človek, ki spodobno opravlja zaupano mu delo. Bebci so ljudje, ki so mu dali še eno zadnjih nekompromitiranih orodij za valorizacijo mednarodne politike, še preden je naredil prvi resen korak v politiko sveta.
Utemeljitev je bila nekoliko mistična in je slonela na globoki veri. Poglavitni razlog so bili njegovi napori za jedrsko demilitarizacijo sveta. »Kateri?« so se že takrat dvignile obrvi. Razen poigravanja z idejo, da se spusti v vojno z Iranom, ker razvija jedrsko tehnologijo, in utrjevanjem zavezništva z Izraelom v tem poslu, drugih naporov ni bilo videti. To je novost v delanju svetovnega miru. Splošno znano je, da Iran razvija jedrsko tehnologijo. Iranske oblasti odkrito govorijo, da imajo pravico do jedrske tehnologije tako kot vsaka druga država na svetu, in svojih ambicij ne skrivajo. Tudi ZDA in Izrael imata pravico do razvoja jedrske tehnologije tako kot vsaka druga država na svetu. Razlika je zgolj v tem, da imata ti dve državi dovolj atomskih bomb, da večkrat poženeta v zrak cel svet, Iran pa atomske bombe nima. Položaj je zapleten in ima veliko geopolitičnih, konfesionalnih in civilizacijskih razsežnosti. Transkontinentalna grožnja z vojno je v mednarodni politiki vedno smiselna. Kako je lahko napoved vojne zavezništva dveh jedrskih sil državi, ki nima jedrskega orožja, temelj za Nobelovo nagrado za mir, pa bi morala komite in nobelovec še enkrat pojasniti v večernih oblekah.
Drugi razlog je bil še bolj misteriozen. Nagrada je bila podarjena za izjemne dosežke v mednarodni diplomaciji in za ponujeno roko muslimanskemu svetu. Obama je res imel sijajen govor v Kairu, v katerem je obljubljal, da se bo »ciklus medsebojnega sumničenja in razprtij sklenil«. Rekel je, da je prišel kot človek, ki ga zanimajo skupni interesi in medsebojno spoštovanje. Protokolarno se je zavzel za palestinsko državo in »da ne bo pomote: nočemo imeti vojakov v Afganistanu«, Amerika pa se bo branila v okviru mednarodne zakonitosti.
Govor je bil julija, Nobelova nagrada je bila podeljena novembra, Obama pa je prevzel položaj 20. januarja. Konec leta 2009 je bilo taborišče v Guantanamu še vedno polno zapornikov, ki so ostali tam tudi sredi leta 2013. Ob sprejemu Nobelove nagrade se je odločil, da bo razložil svojo mirovno doktrino. »Instrumenti vojne morajo odigrati svojo vlogo pri ohranitvi miru,« je nekoliko presenetil publiko, ki je ob teh priložnostih navajena nekoliko drugačne retorike. Govoriti o nujnosti vojne za dosego miru je logično na akademiji West Point ali na sedežu Nata v Bruslju, v Oslu zveni nekoliko bizarno. To je bila priljubljena teza Obamovega predhodnika Georgea Busha, ki v tej zvezi izpade kot pošten, čeprav ne preveč bister predsednik. Razlaga je bila konsistentna z začetkom. »Mirovno gibanje ne bi bilo moglo ustaviti Hitlerja, pogajanja ne morejo prepričati Al Kaide, naj položi orožje.« To je bil nekoliko bolj elokventno podan argument, s katerim je Bush napadel Irak. To je bil Bush starejši, ki je rekel, da je Sadam Husein »uporabil metode, ki se jim je izogibal Adolf Hitler«. Obama se je pridružil dolgi družinski tradiciji, ki eno vojno utemeljuje z drugo. Vendar je kot pravnik dodal, da bodo »ZDA zastavonoša pri vodenju vojn po pravilih, za razliko od sovražnikov, ki ne upoštevajo nobenih pravil«.
To najbrž vse drži, nepojasnjeno je ostalo zgolj to, kaj imajo ta načela opraviti z mirom. Instrumenti vojne igrajo ključno vlogo pri nadaljevanju vojne. To smo vedeli že prej. Potem je napovedal povečanje števila vojakov v Afganistanu, zaprtje Guantanama prepustil zgodovini, med instrumente vojne pa vključil množično uporabno robotskih letal za pobijanje civilnega prebivalstva. George Bush se je moral počutiti opeharjenega. On je osem let garal za to, kar je v osmih mesecih Obami prineslo najvišje mirovno odličje sveta. Ni pravice na svetu.
Maščevanje pa je. Pripravil ga je obskurni računalničar, ki so ga najeli, da je sodeloval pri projektu nadzorovanja vseh komunikacij na svetu. Edward Snowden je v najboljši razsvetljenski tradiciji vedenje odvzel kliki posvečenih obskurantistov in ga dal na razpolago vsemu svetu. Napovedal je metodologijo, s katero lahko pride do renesanse. Uslužbenci morajo izdati skrivnosti, ki ohranjajo stabilnost zatiralskih sistemov, in jih narediti splošno dostopne. To je nedvomno vredno Nobelove nagrade. Če je za mir že zasedena, naj mu jo dajo za fiziko ali literaturo.
Razkril je namreč še nekaj drugega. Da je običajna delitev na dobro in hudo v ZDA preveč stereotipna. Na glasovanju spodnjega doma ameriškega kongresa je Obama organiziral zavezništvo najbolj konservativnega dela demokratske stranke z liberalnim krilom republikanske stranke proti zakonu, ki bi omejil vohunsko delo obveščevalnih služb. Snowden je svojimi razkritji sprožil resno razpravo o državljanskih svoboščinah in človekovih pravicah, s katerimi Obama običajno mori ves svet, Američani pa jih uporabljajo kot casus belli proti državam tretjega sveta. Za omejitev obveščevalnih služb je liberalno krilo demokratske stranke v zavezništvu z najbolj konservativnim delom republikanske stranke, ki ga skrbi vedno bolj silovit vdor državnih institucij v pravice posameznika. Ta sijajni dosežek je vreden mednarodnega priznanja.
Nobelovo nagrado za mir pa je treba odvzeti tudi Evropski uniji, ker je najprej prepovedala prelet letala bolivijskega predsednika Eva Moralesa čez svoje ozemlje ter ga potem prisilila k pristanku in osebnemu pregledu. V političnem jeziku se temu reče napoved vojne brez razloga.
