Ko je papež Frančišek na poletu iz Brazilije spregovoril o položaju homoseksualnih oseb v Katoliški cerkvi, se je zdel revolucionaren. »Zakaj bi obsodil homoseksualno osebo, ki dobronamerno išče Boga?« se je vprašal. Po vsem svetu se je razširila novica, da je Frančišek gejem odprl vrata v svet duhovnikov.
Vendar, opozarjajo poznavalci dogajanja, je bil »revolucionaren« zgolj Frančiškov benevolenten pristop, medtem ko vsebina njegovega pripovedovanja ni bila za Vatikan nič novega: homoseksualce duhovniki sprejemajo kot dejstvo, to pa še ne pomeni, da imajo v njihovi hierarhiji kaj več pravic ali možnosti.
Še vedno namreč velja prepoved opravljanja duhovniškega poklica homoseksualnim osebam, ki jo je leta 2005 izrekel Frančiškov predhodnik, papež Benedikt XVI. Frančišek je na letalu novinarjem posebej povedal tudi, da mu je Benedikt XVI. kot oče ali ded. Da ne bi kdo dvomil o naklonjenosti njegovim »zapovedim«.
Kaj lahko dokaže duhovnik?
Kot smo izvedeli v včerajšnjih pogovorih s slovenskimi duhovniki, ki niso želeli biti imenovani, so bogoslovske ustanove že leta 2005 dobile navodila, da duhovniškega kandidata, ki kaže homoseksualna nagnjenja, ne smejo posvetiti v duhovnika. Tega navodila ni še nihče preklical in malo je verjetno, da bi ga kdaj (kmalu) preklical papež Frančišek. »Preverjanje spolne usmerjenosti pa ni invazivno,« nam je v zaupnem pogovoru povedal eden pomembnejših slovenskih duhovnikov. »Kandidatov ne postavljajo na testiranje. Homoseksualce odkrijejo mimogrede, ker so bogoslovna semenišča kot družine. Med seboj se bogoslovci pač dobro poznajo.«
Interpretacije, da je papež morda vendarle dopustil možnost, da bi bili duhovniki tudi geji, če bi živeli v celibatu, so se porodile iz logične zanke: kako vedeti, da je nekdo gej ali ne, če tako in tako ne živi spolno aktivnega življenja? Naš sogovornik se je pošalil. »Jaz recimo nisem gej,« se je nasmejal. »Ampak, kot veste, imam pri tem velik problem: tega ne morem dokazati!«
Papež Frančišek novinarjem ni pozabil povedati, da so homoseksualni stiki greh. Res pa je to povedal na spravljiv način in s pripravljenostjo »razumeti«.
Poznavalec Vatikana, cerkveni pravnik in duhovnik Karel Bolčina iz Štandreža v Italiji je prepričan, da se s Frančiškovim nastopom, z izjemo intonacije, ni nič spremenilo. »Nasprotno, kar je pripovedoval, je čista doktrina Cerkve,« je dejal. »Že leta 1986 je tedanji kardinal Ratzinger (kasneje papež Benedikt XVI., op. p.) jasno pokazal, da so homoseksualci deležni posebne pozornosti Cerkve: ne zavračamo jih, je pa jasno, da zakonsko življenje moškega in ženske ni primerljivo z zvezami med osebama istega spola. Naravno je namreč nemogoče, da bi iz takšne zveze nastala družina.« Karel Bolčina je poudaril, da homoseksualcev »nihče ne izključuje«; vendar se mu hkrati ne zdi primerno, da bi homoseksualno življenje »javno razkazovali in ga enačili z življenjem heteroseksualnih parov«.
Zagovornikom človekovih pravic gejev in lezbijk oziroma skupnosti LGBT (lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev) se zdi takšna argumentacija sprevržena. »RKC v katekizmu že nekaj časa uči: ribe mamo radi, a le, če ne plavajo,« je situacijo komentiral aktivist za človekove pravice LGBT Mitja Blažič. »Papežev pristop je res bolj odprt od pristopa njegovih predhodnikov. Vendar je zgolj prijazen, povedal pa ni ničesar novega,« se je pridružil večinskemu mnenju. »Vsebina je še vedno izključujoča.«
Neprijetnost za slovenski kler
V pogovoru z novinarji je papež zašel tudi v razpravljanje o »gejevskem lobiju«, ki da skuša prevladati v Cerkvi. Cerkveni pravnik Bolčina pravi, da papež pri tem ni problematiziral gejev, ampak ljudi, ki si želijo z močjo prevzeti oblast. »Problem ni v spolni orientaciji lobija, ampak v dejstvu, da lobi obstaja,« je dejal papež. Primerjavo je potegnil »s političnimi ali prostozidarskimi lobiji«.
Mitja Blažič pravi, da je že aluzija na prikrito združevanje v povezavi s homoseksualno orientacijo »nevarna«. »V zgodovini poznamo pavšalne obtožbe, ki so letele na judovski lobi,« je spomnil. »Iz teh drobnih obtožb je zrasel holokavst.« Blažič opozarja, da do zdaj še nihče ni dokazal obstoja »gejevskih lobijev«, četudi jih je javna retorika polna. »To dela škodo resničnemu aktivizmu za človekove pravice LGBT, ki ga vodimo transparentno. Tudi ko lobiramo, lobiramo za človekove pravice, javno, tako na evropski kot na lokalni ravni.«
Kljub problematičnemu podtonu pa je zadnji papežev pogovor z novinarji obveljal za svetlo točko v zgodovini Cerkve. Frančišek se je ljudem približal že ob nepretencioznem nastopu po izvolitvi, s poudarjanjem skromnosti ter s prvo »službeno potjo« na otok Lampedusa, kjer se je poklonil afriškim beguncem. Slovenski religiolog Marjan Smrke od Frančiška sicer ne pričakuje velikih sprememb, ravno v povezavi z geji pa je opozoril na pomemben vidik, ki je relevanten tudi za Slovenijo. »Strinjam se s kolegom (religiologom, op. p.) Srečom Dragošem, ki opozarja, da so papeževa stališča na mnogih mestih neprijetnost za slovenski kler,« pravi Smrke. »Spomnimo se samo, kako se je kardinal Franc Rode izražal o homoseksualcih. Za homoseksualnost je uporabil izraz gnusoba!«
