Vasilij Žbogar je državljan sveta. Bil je že skoraj povsod, le doma v Izoli ga je bolj malo. Čeprav gre za obalno mestece, se Žbogar tudi na trening raje odpravi v tujino. »Doma se ne morem toliko posvetiti treningom, saj imam v Izoli precej drugih obveznosti. Tukaj so prijatelji in treningi potem nehote vedno trpijo,« je dejal pred leti. Ker je med sezono doma le nekaj dni, ga v družini precej pogrešajo. »Vasilij je kot cigan, ki je vedno po svetu in doma sploh ne zna živeti. Ko je doma, misli, da je na počitnicah,« pravi njegov oče Stanislav Žbogar. Vasilij pa zase večkrat v šali pove, da ga imajo sokrajani zagotovo za lenuha. Ker vedno, ko ga vidijo, ali pije kavo s prijatelji ali pa počiva.
Kot otrok se je ukvarjal s številni športi. Najprej je igral košarko, nato nogomet, a na koncu se je odločil za jadranje. Šlo je za princip, da jabolko ne pade daleč od drevesa, saj ga je za jadranje navdušil oče, sicer dolgoletni jadralec. »Oče mi je s svojimi izkušnjami približal ta šport. Lažje mi ga je predstavil, saj se je nanj najbolje spoznal. Bil sem v prednosti pred vrstniki, saj sem imel doma najboljšega učitelja,« je rekel Vasilij Žbogar.
Med jadranjem resnejših poškodb še ni staknil. Drugače je, ko se na suhem ukvarja z ostalimi športi. Med igranjem tenisa si je tako zvil gleženj, med nogometom pa mu je v glavo priletela žoga. Počila mu je beločnica, zato na desno oko ni videl. Problem je rešila šele tretja operacija.
Pridobil dvajset kilogramov
Žbogar v višino meri skoraj 190 centimetrov. Njegova idealna teža bi tako morala biti okoli 90 kilogramov, a takšne nima že vrsto let. Dokler je jadral v razredu laser, je moral biti čim lažji, zdaj v razredu finn pa čim težji. V praksi to pomeni, da je moral najprej imeti približno 80 kilogramov, zdaj pa jih ima okoli sto.
Eno in drugo je povezano z velikimi napori. Žbogar se dobro spominja, kaj vse je moral početi, da je leta 2008 na olimpijskih igrah v Pekingu osvojil srebrno kolajno v razredu laser. »Dan pred zadnjo regato sem se odrekel večerji, naslednje jutro tudi zajtrku, da bi izgubil še kakšen dekagram telesne teže. Poleg tega sem vstal že ob pol šestih in tekel kar dve uri. V jadrnici sem vozil skoraj brez spodnjih hlač, saj sem gledal na vsak gram,« se spominja Žbogar, ki je v isti konkurenci osvojil tudi olimpijski bron leta 2004 v Atenah. »Med pripravami za igre sem izgubil osem kilogramov. Tisti, ki so nas gledali, so verjetno mislili, da smo pobegnili iz taborišča Dachau.«
Stradanje pa se je spremenilo v požrešnost, ko je pred petimi leti presedlal v razred finn. Zahteve so povsem drugačne, saj mora imeti večjo telesno težo zaradi težje jadrnice. Zato je moral pridobiti kar dvajset kilogramov. Vendar ne maščobe, ampak mišične mase. »Ko sem prišel v razred finn, sem imel 76 kilogramov. Zdaj jih imam dvajset več, a še vedno sem med lažjimi tekmovalci. Predstavljate si lahko, da je zelo težko pridobiti dvajset kilogramov mišične mase,« je dejal.
Ko je pridobival telesno maso, sta njegov urnik zavzeli zgolj dve opravili – trening in prehranjevanje. Ko je zjutraj vstal, se je moral najprej dobro najesti. Nato je s kolesom opravil 70 kilometrov, za nagrado pa ga je znova čakal obilen obrok. Sledil je trening z barko in delo v telovadnici, seveda z vmesnim prehranjevanjem. Za konec si je privoščil še razgibavanje v bazenu, temu pa je sledil nov bogato obložen krožnik.
Ponudbe za zamenjavo državljanstva
Za spremembo razreda se je odločil, ker se je zasitil z dosežki v razredu laser in zaradi kritik, da nekaj veljajo le uspehi v razredu finn. »Mnogi so ga zbadali, da ne jadra v kraljevskem razredu, s čimer so njegove dosežke razvrednotili. Vsi so govorili, da je razred finn za težkokategornike, da je to veliki in kraljevski razred… Toda drugje teh izrazov ne poznajo, saj so razredi enakovredni,« je razložil oče Stanislav, ki je bil vrsto let tudi Vasilijev trener.
Oče dobro pozna težke razmere v slovenskem jadranju. »Ene olimpijske igre bo Vasilij še lahko dal skozi, a potrebuje finančno in logistično pomoč. Jadralna zveza mu mora stati ob strani. Ne smejo se več dogajati takšne stvari, da ga kar pozabijo prijaviti na tekmovanje in da mu ne poravnajo zapadlih obveznosti. Če bodo sponzorji pomagali, potem bomo šli še eno rundo naprej,« pravi Stanislav Žbogar. »Imel je tudi ponudbe, da bi tekmoval za druge države, kjer so mu ponujali veliko večja finančna sredstva. V preteklosti smo že razmišljali, da bi prevzel drugo državljanstvo, a Vasilija to ni zanimalo. Šlo je za države z Arabskega polotoka. Več pa ne želim povedati.«
Največja tragedija bi bila, če bi razočaral starša
Poleg očeta Stanislava je največja navijačica Vasilijeva mama Dragica Žbogar. »Vasilija imajo vsi radi. Spoštujejo ga in cenijo, zato je povsod dobrodošel. Včasih mi gre že na živce, ker ga toliko hvalijo, saj ima tudi moj sin napake,« pove mama, ki jo bolj kot kolajne zanima sinovo počutje, »dokler je dobre volje, sem tudi jaz zadovoljna, ne glede na njegove dosežke.«
Žbogar je priljubljen tudi med prijatelji. V le devetih minutah po zmagoslavnem prihodu z morja, ko je leta 2008 na Kitajskem osvojil olimpijsko kolajno, je prejel kar 650 sporočil na mobilni telefon, zato mu je aparat zablokiral in ni mogel poklicati staršev. »Noč pred zadnjo regato sem slabo spal. Razmišljal sem, kako bom odgovarjal na vprašanja in se obnašal, če bom osvojil kolajno, ter kako, če bom zamočil. V vsakem primeru bi bila največja tragedija, če bi razočaral starša, za ostale me ne briga,« je priznal Vasilij.
Večkrat je izrazil tudi svoje nezadovoljstvo, da njegovih uspehov slovenski novinarji ne spremljajo podrobno. »To so opazili tudi drugi jadralci, ki me začudeno sprašujejo: 'Kaj vi Slovenci nimate nobenega novinarja?'«
Če se v medijih večkrat (neupravičeno) ne pojavi zaradi vrhunskih rezultatov, pa nase zna opozoriti s pronicljivimi izjavami. Kot denimo po olimpijskih igrah leta 2008, ko je po dolgih pripravah v osami dejal: »Punca riše črtice na koledarju in vsak dan, ko seks izostane, bova morala nadoknaditi.«
