Vse delovne dni v letu, ko vegetarijanska restavracija Govinda's v Šiški zapre svoja vrata, ostanki jedi, ki ostanejo v samopostrežnem bifeju, romajo v velike plastične posode. Tja jih preloži eden od prostovoljcev slovenske veje mednarodne vegetarijanske humanitarne organizacije Hrana za življenje, in to že vseh pet let, odkar je ta restavracija zaživela. Minuli petek je bil to predsednik Dušan Cigoj, ki so ga polne posode hrane kar malce presenetile in jih je komaj izpraznil. Množično počitnikovanje je namreč oklestilo obisk in s preostalo špinačo, juho, musako, testeninami, ajdovimi polpeti, rižem in pudingom bi lahko nahranili še vsaj 15 ljudi. Tako je po zaslugi dobrega sodelovanja med restavracijo in Hrano za življenje tudi bilo. Cigoj je plastične posode s toplimi obroki hitro preložil v avtomobil in jih takoj odpeljal do vrat ene od ljubljanskih varnih hiš.
»Poleti ima Govinda's skrajšan delovni čas, zato izmenično obiskujemo samo varno hišo in materinski dom, sicer pa nosimo toplo hrano še brezdomcem na Poljanski cesti,« pojasni Cigoj, ki to počne že tretje leto. Večerno delo si izmenjuje še z desetimi prostovoljci. Potnih stroškov jim organizacija ne more povrniti, dobijo le topel obrok, a so kljub temu popolnoma predani svojemu poslanstvu.
»Nihče se ne pritožuje, da ni mesa, ampak so res vsi veseli, da jim nekdo nekaj podari. Za mnoge je to edini topli obrok v dnevu,« po svojih izkušnjah opiše Cigoj in vabi nove prostovoljce. Na leto razdelijo okoli 7000 toplih obrokov, radi bi se tudi razširili, a ni drugih partnerjev, ki bi delili njihovo vegetarijansko vizijo, sanjajo pa o tem, da bi nekoč odprli javno kuhinjo in tam kuhali kakovostno rastlinsko hrano.
Nekaj ur zatem, ko je Cigoj v prestolnici že opravil dobro delo, sta na drugem koncu Slovenije avtomobil s hrano napolnila tudi Zdenko Podlesnik in Natalija Tomažič iz Lions kluba Celje Mozaik. V celjskem Mercatorjevem centru so jima trgovke pripravile živila, ki zaradi strogih predpisov naslednji dan ne smejo biti več na policah, a so užitna še vsaj nekaj ur. Nekaj tople hrane, pekovskih izdelkov, jogurtov, slaščic ter nekaj sadja in zelenjave so po zdaj že ustaljenem postopku, saj projekt poteka od februarja, skrbno odčitali, da je trgovina blago zabeležila kot donacijo, podpisali vso dokumentacijo in hrano potem odpeljali v celjsko zavetišče za brezdomce. Tudi tam so najprej pogledali papirje, da se ni kakšen izdelek na poti izgubil, nato pa so lahko svoje želodce napolnili v centru zbrani brezdomci, ki so s hrano zdaj bolj zadovoljni, del pa je občasno odstopijo še varni hiši.
Večino drugih slovenskih restavracij in trgov ob koncu dneva obiščejo le specializirana podjetja za ravnanje z organskimi odpadki in tako hrana tik pred potekom roka uporabnosti roma ali nazaj k dobavitelju ali na deponijo oziroma v sežigalnico. Tako gre za nepotrebno izčrpavanje zemlje, vode in drugih virov, ki so bili uporabljeni za proizvodnjo in distribucijo hrane, že leta opozarjajo številne svetovne organizacije. Medtem ima vedno več ljudi prazne hladilnike in članice Lions kluba Celje Mozaik so se odločile na tem področju nekaj spremeniti. Pozanimale so se na kmetijskem inšpektoratu, katere pogoje morajo izpolnjevati, prepričale Mercator za poskusno dobo treh mesecev, se izobrazile o standardih HACCP in začele aktivno delati – vsak dan ob 21. uri. Ko se je glas o tem razširil, so zanimanje pokazali še nekateri drugi trgovci, peki, restavracije in zdaj je cilj to dobro prakso prenesti v druga slovenska mesta.
Koliko sploh ostane?
»Takšen projekt ima trojni učinek: najprej pomoč tistim, ki so lačni, potem preprečenje, da bi hrana končala v smeteh, in kot tretje ima korist tudi trgovec, ki ima tako še večji pregled nad blagom,« povzema Podlesnik. Nadaljuje, da so bile količine prevzete hrane ob začetku projekta precej večje, zdaj pa je tudi Mercator že sprejel določene ukrepe in optimiziral nabavo. Dejstvo pa je, da ne glede na to, kaj ukrenejo, bo ob koncu dneva vedno določen presežek hrane. Na mesec je Mercator v okviru celjskega projekta, s katerim je seznanjeno tudi ministrstvo za kmetijstvo in okolje, podaril izdelke v vrednosti okoli 3000 evrov, čeprav so bili sprva prepričani, da ne ostane veliko.
Poleg tega, da je projekt pridobil zanimanje javnosti in kmetijskega ministra, je naredil velik premik glede tega, koliko hrane bi lahko dnevno razdeljevali, ne le brezdomcem, ampak sčasoma tudi socialno ogroženim s prazno shrambo. Prej smo lahko le ugibali, koliko hrane se zavrže konec dneva, saj so se trgovci in distributerji vprašanjem spretno izognili z odgovori, da je to zelo odvisno od izdelkov in da je ta količina minimalna. »Porabo surovin zelo skrbno načrtujemo na podlagi dolgoletnih izkušenj, tako da nam hrana ob koncu delovnika praviloma ne ostaja. Če pa bi, bi jo z veseljem ponudili,« pravijo v študentski menzi v Rožni dolini, ki jo vodi Študentski dom Ljubljana.
Tudi v Sparovih restavracijah po Sloveniji naj bi pripravljene hrane ob koncu dneva ostalo zelo malo, ostanke pa prevzame pooblaščena družba – po predpisih. »V preteklosti so se nevladne organizacije že obračale na nas, vendar zgolj informativno,« še skopo dodajajo. V podjetju Slorest, ki ima tudi nekaj samopostrežnih restavracij, skušajo zmanjšati količino zavržene hrane tako, da gostom proti koncu delovnika ponudijo manjši izbor jedi, apelirajo na njih, naj vzamejo, kolikor lahko pojedo, saj kosi kruha pogosto ostajajo, solato in sadje iz bara pa žal morajo po predpisih zavreči, saj je prišla v stik z gosti. S humanitarnimi organizacijami se povežejo le, ko zagotovo vedo, da bo hrana ostala, denimo ko imajo učne kuharske delavnice. Pa lahko hrano vzamejo vsaj zaposleni? »Sveža živila, ki ob koncu dneva ostanejo, lahko kupijo. Tako pravilo velja v celem sistemu, saj le tako zagotovimo nadzor in enaka pravila za vse,« sporočajo iz Mercatorja, podobno prakso pa ima tudi večina drugih.
Skupaj za večji učinek
Celjski primer je med drugim navdušil tudi ministrstvo za kmetijstvo in okolje, ki je že organiziralo nekaj sestankov s trgovci, sestankovale pa so tudi številne humanitarne organizacije. Predvsem je za zdaj koordinacijo prevzel Nacionalni forum humanitarnih organizacij Slovenije (NFHOS), organizacije pa so se strinjale, da je ključnega pomena, da ljudje niso lačni, saj je lačni osebi zelo težko svetovati v zvezi z njenimi preostalimi težavami.
»Treba je standardizirati postopek za oddajo in prevzem hrane, tako da bo varna in transparentna praksa za vse udeležence, saj si slabega primera ne moremo privoščiti,« razlaga Meta Odar iz NFHOS. Država se je za zdaj pozitivno odzvala, bistveno pa je, da so se začele humanitarne organizacije zavedati, da morajo nastopati skupaj, saj bodo le tako lahko dosegle večji učinek in hrana ne bo pristajala v smeteh. Na lokalni ravni je že nekaj primerov dobrih praks, zdaj pa je treba angažirati še večje trgovce.
»Pomembno je, da si organizacije razdelijo območja oziroma trgovine in z njimi sklenejo pogodbo o sodelovanju. Predlog je tudi, da bi se ustanovilo pristojno telo, ki bi koordiniralo sodelovanje med humanitarnimi organizacijami in trgovskimi verigami. To bi omogočalo jasno delovanje in transparentnost postopkov,« podpirajo pobudo v Mercatorju, ki bo na celjskem primeru pokazal, kaj vse je treba urediti, da se bo ta praksa res lahko razširila. Humanitarne organizacije so za zdaj sklenile tudi, da se bodo obveščale o viških hrane, začele razmišljati o tem, kako to hrano približati tistim, ki se ne želijo izpostavljati, začele pa naj bi nagovarjati tudi župane in predsednika države.
