Je predan kristjan in pripadnik evangeličanske cerkve, toda ko je v svojem elementu, na nogometnem igrišču, ne pozna usmiljenja. Edinson Cavani sodi med najboljše napadalce na svetu, ki redno tresejo mrežo nasprotnika. Čeprav je od nekdaj prisegal na igranje nogometa v Italiji, pa je na naslov njegovega delodajalca Napolija prišla tako nesramno bogata ponudba, da niso mogli reči ne. Urugvajec, ki je prepoznan po svojih dolgih in skodranih laseh, zaradi katerih ga mnogi kličejo Jezus, bo kariero nadaljeval v francoski prestolnici pri PSG. In odškodnina? Malenkostnih 63 milijonov evrov.
Pravzaprav nihče v klubu ni verjel, da bi jih napadalec lahko zapustil, saj je bila v trenutnih gospodarskih razmerah odškodnina res astronomska. Toda ne za nesramno bogatega Nasserja Al Khelaifija, katarskega poslovneža in nekdanjega poklicnega teniškega igralca. »Ko je Edison začel govoriti, da želi oditi, sem mu dejal, odšel boš le, če bo kdo pripravljen plačati odškodnino. Niti v sanjah nisem pomislil, da bi se to lahko zgodilo, a se je. Za Parižane očitno veljajo druga pravila, denar ni nikakršna ovira. To je že absurdno. Odšteli so več denarja, kot ga je na primer za nagrado prejel Bayern ob zmagoslavju v ligi prvakov,« predsednik Napolija Aurelio de Laurentis kar ni mogel verjeti, da se je našel kdo, ki je odštel zahtevani znesek.
Zgodba o nogometašu, ki ga skozi kariero spremlja številka sedem na dresu (v Parizu jo bo zamenjala devetica), se je začela z rojstvom leta 1987 v Saltu, mestecu na meji z Argentino. Družina je bila in je še vedno zapisana nogometu, saj žogo brcata tako starejši brat Walter kot tudi mlajši Christian. Edinson je vsakodnevno ure in ure preživljal na ulici in majhnih igriščih, kjer so igrali nogomet, njegov talent pa so kmalu opazili. Toda družina, ki je garala, da so imeli dovolj hrane in denarja za oblačila, že tedaj tehnično podkovanega in psihično močnega mladeniča ni izpustila iz rok. »Premlad si še, da bi odšel od doma. Ko boš starejši in močnejši, ti bo veliko lažje doseči zastavljene cilje,« mu je dejal oče, čigar nasvet je seveda upošteval, saj mu je družina pomenila največ. Kmalu je prišla nova ponudba, in sicer iz znane akademije kluba Danubio, katere »produkta« sta tudi Alvaro Recoba in Diego Forlan. Na pot v Montevideo je z njim odšla tudi mama Berta.
Že tedaj je kot mladenič nosil dolge lase, zato so ga soigralci začeli klicati Jezus. Kmalu se je izoblikovala njegova želja, da bi nogomet igral v Italiji. Tja (na Sicilijo) sta se namreč preselila njegova dedek in babica in tam je igral nogomet njegov vzornik Batistuta. V akademiji je trdo delal in nadgrajeval svoje znanje, vse dokler pri 18 letih ni dočakal velike priložnosti in Danubiu celo pomagal do naslova državnega prvaka, potem ko je na 15 tekmah zabil sedem golov. Govorice, da bi ga v svojih vrstah želela Juventus in Milan, so postajale vse glasnejše, nato pa je odločilen korak naredil predsednik Palerma, urugvajskemu klubu odštel pet milijonov evrov in mladi biser pripeljal na Sicilijo. Zdelo se je, da je priložnost zagrabil z obema rokama, ko je že na svoji prvi tekmi dosegel spektakularni gol, podoben tistemu Marca Van Bastena z evropskega prvenstva leta 1988. Toda nadaljevanje ni bilo blesteče, v šestih mesecih je zabil le dva gola. »Vse bolj se mi je zdelo, da je bil tisti prvi gol plod začetniške sreče. Zdelo se mi je, da nisem dorasel igranju v Evropi, in razmišljal sem o vrnitvi domov. Pomagali so mi starša in globoka vera,« se spominja težkih trenutkov. Nadaljevanje je bilo boljše, na 109 tekmah je dosegel 34 golov, nato pa so si ga leta 2010 zaželeli pri Napoliju. Sedemnajst milijonov evrov je bilo dovolj za prestop. In to kakšen. V vseh tekmovanjih je v prvi sezoni 33-krat zadel v polno, od tega 26-krat v domačem prvenstvu in v boju za najboljšega klubskega napadalca vseh časov prekosil celo Diega Maradono. »Neverjeten je. Gole dosega v kazenskem prostoru in zunaj njega, z nogo in glavo. Za nameček veliko teče, je hiter in tehnično podkovan. Fantastično!« mu je laskal legendarni Argentinec. Sezono kasneje je z 29 goli postal celo najboljši strelec prvenstva. V Napoliju so ga oboževali vsi. No, skoraj vsi, razen mafije, ki se je spravila na nogometaše in jim v večkratnih napadih ukradla dragocenosti iz njihovih hiš ter odtujila nekaj prestižnih avtomobilov. Z razlogom: Camorra je – podobno kot že v osemdesetih letih – hotela postati delničar kluba v zameno za varnost, toda lastnika kluba niso prestrašili: »Neapelj ni nič bolj nevaren kot Milan ali Rim, ki je po mojem mnenju leglo kriminala. Si pa seveda ne želim, da bi bili kriminalci del našega kluba.«
Cavani, katerega vzdevek je tudi El Matador, je zavoljo privlačne postave (v višino meri 1,88 metra in tehta 71 kilogramov) zaželen v ženskih krogih, a je poročen in ima dveletnega sina. Ker velja za globoko vernega človeka, je bila večina toliko bolj presenečena, ko so se rumeni časniki razpisali o njegovi romanci z 22-letno študentko iz Neaplja, katere oče je lastnik znane restavracije. Četudi se je z domačinko resda zapletel, to njegove žene ne skrbi precej, saj je novi cilj Pariz daleč od Sicilije in tamkajšnjih vročekrvnih deklet. Pri novem delodajalcu bo v prihodnjih petih letih še pod večjim pritiskom, da mora zabijati gole, saj je njegov prestop letos najbogatejši in celo presega Neymarjevega, ko je Barcelona Santosu odštela 57 milijonov evrov.
