Pred 65 leti: “Pionirji, vaša proga je zgrajena”

S pionirskim delom do prvih izkušenj

Pod budnim očesom izkušenih železničarjev so z mladinskim vlakom upravljali pionirji med desetim in petnajstim letom starosti, ki so se izobraževali za bodoče železničarje. »Sprva so se železničarskemu osebju na pionirskem vlaku lahko pridružili le odličnjaki, kasneje pa zaradi pomanjkanja zanimanja tudi tisti z nekoliko slabšim učnim uspehom, vendar so nadrejeni ves čas preverjali, da zaradi pionirskega dela ni trpela šola,« se šestletnega obdobja delovanja pionirske železnice spominja eden izmed pionirjev in strojevodij Martin Matko, ki je z odločitvijo, da se kmalu po odprtju trase pridruži pionirjem železničarjem, nadaljeval družinsko tradicijo, saj sta bila železničarskemu poklicu zvesta tudi njegov stari oče in oče. »Vstajal sem se ob treh zjutraj in se s kolesom odpravil do postaje TV-15, kjer je bila tudi kurilnica. En teden sem bil kurjač, en teden strojevodja,« razlaga Matko in dodaja, da podobne zadolžitve današnji mladini primanjkujejo: »Ves čas smo imeli delo in ni bilo časa za alkohol in podobne neumnosti.«

Z njim se strinja tudi nekdanja pionirka Fani Rižnar, ki je pri enajstih letih, kolikor jih je imela, ko je začela delati na pionirskem vlaku, največkrat opravljala delo vlakovodje: »Prva obveznost je bila, da si bil dober učenec in sprejet na delo na železnici, hkrati pa si se z delom, ki je bilo kot služba, naučil tudi reda, odgovornosti in delovnih navad, ki so nam prišli prav tudi pri kasnejših zaposlitvah.« Pionirji železničarji so morali namreč poznati vso osnovno problematiko vodenja železniškega prometa, glavne pravilnike železniške službe, signalni pravilnik in vodenje lokomotive, spoznavali pa so tudi vrste vlakov ter njihovo odpravo in sprejem ter opravljali petnajst poklicev.

Z Viča do Podutika za štiri dinarje

»S pionirskim vlakom so se vozili vsi, včasih je bil prevoz organiziran tudi za skupine šolarjev,« razlaga Matko. Vlak je z začetne postaje TV-15 na Viču vsak dan odpeljal ob pol sedmih zjutraj, zadnjo vožnjo s končne postaje Trnovski gozd v Podutiku pa so potniki lahko ujeli ob pol devetih zvečer. Slabe štiri kilometre dolgo progo med Vičem in Podutikom s petminutnim postankom na postaji Jelenov žleb pri Koseškem bajerju je pet rdeče-belih vagončkov, pripetih na modro lokomotivo, povezalo šestnajstkrat na dan, za povratno vožnjo, v eno smer je trajala 24 minut, pa so morali potniki odšteti takratne štiri dinarje. »Tramvaja tam ni bilo. S Tivolija smo se zato pogosto peš odpravili do prve postaje, fantje pa so nam po poti včasih narabutali tudi nekaj češenj,« se časov pionirske železnice z veseljem spominja Rižnarjeva. »Ko so leta 1954 progo ukinili in začeli odvažati vagone, sem bila zadnja, ki je ostala ob progi,« še dodaja. Progo so namreč zaradi vse manjšega zanimanja in pomanjkanja sredstev za obnovo po šestletnem delovanju ukinili. »Če bi se uresničili načrti, da bi se proga podaljšala do Polhovega Gradca ter da bi vlaku dodali še tovorne vagone, bi vlak morda vozil dlje časa,« ob tem razmišlja Matko. Danes na nekdanjo traso spominja pet obeležij, ki so jih pionirji železničarji v sodelovanju z ljubljansko mestno občino postavili ob 65. obletnici delovanje pionirske železnice. »Bi pa proga lahko delovala tudi danes. Razbremenila bi tamkajšnjo cesto in parkirišče ljubljanskega živalskega vrta, kjer je nekoč že bila železniška postaja, saj bi se obiskovalci lahko tja odpravili tudi z vlakom,« je še prepričana Rižnarjeva.