Med drugim se je rodil Protestival, ki je ustvarjalno energijo in doživljanje razžaljenih strnil v enoten, sicer eklektičen program, ko so se na uličnem podiju vrstili pesniki, performerji, glasbeniki, aktivisti. Je torej ulični protest, ki ni le političen protest, tudi umetniška akcija, spontana umetniška kreacija? So protestniki tudi angažirani umetniki in transparenti tudi artistični produkti? Lahko so. Toda kolikšna je njihova dejanska sporočilna učinkovitost?
Predstavniki slovenskih, grških in drugih protestniških gibanj po Evropi so se v soboto zbrali za okroglo mizo, ki jo je organiziral festival uličnega gledališča Ana desetnica na temo Vloga uličnega gledališča v javnih protestih, in prevetrili dogajanje z nekajmesečno distanco. Edini so si zagotovo bili v ideji, da se je z odhodom na ulice ustvaril prostor za svobodo izražanja. Odpor takratne vladajoče politične garniture pri nas se je med drugim manifestiral v izrazu »zombiji«, ki je protestnike prisilil v kreativnost, da so na provokacijo odgovorili s protiakcijo: nadeli so si maske zombijev.
Umetnost je nedvomno avtonomen element izražanja mnenja do politik, je bil prepričan tudi dr. Olu Taiwo, gost petkovega simpozija na temo Ulično gledališče kot urbana zvrst prihodnosti in predavatelj na univerzi v Wincehstru v Veliki Britaniji; umetnost namreč povezuje in hkrati pomirja strasti. Vendar pa umetnosti ni treba vedno uporabljati za protest, je prepričan. Vsaka dobra umetnost, tudi ulična, sili ljudi k razmišljanju in čustvovanju, ko z drugimi, podobno mislečimi, delijo svoj notranji svet, svoje nazore. Umetnost je torej po njegovem orodje za izražanje sporočil in lepota umetnosti se pokaže šele, ko se razkrije sporočilo. Problem slovenskih vstajnikov je bil v začetku ravno ta, da sporočil oziroma zahtev dolgo časa niso dovolj jasno definirali, nato pa se je pri njihovem oblikovanju pokazala protestniška ustvarjalnost.
Čustvena silovitost protestov večkrat potencira dejansko stanje, morda celo do agresije, k čemur pripomorejo tudi fotografije in posnetki s protestov, na kar je opozoril glasbenik in eden pobudnikov ProtestivalaMatija Solce. Umetnost mora biti korak pred realnostjo in mora komunicirati, čeprav je jasno, da ne bo ustvarila novega družbeno-političnega sistema. Vsekakor pa se skozi umetnost da zelo legitimno razmišljati o drugačnem družbenem sistemu, trdi umetnostna zgodovinarka Asta Vrečko. Gibanja, kot so Occupy v ZDA, Indignados v Španiji, pa tudi ljudske vstaje po Sloveniji, namreč že kažejo realne politične učinke, v prvi vrsti so zamajala zaupanje v demokratičnost političnega sistema. Vzpostavljanje novega, drugačnega, boljšega sistema bo seveda zahtevalo strukturiran pristop, ki pa se ne more dogajati (zgolj) na ulici.
