A ravno pri tem trčimo ob oviro, ki je pravzaprav ne bi smelo biti. Če se je ob prihodu selektorja Božidarja Maljkovića namreč točno vedelo, zakaj so ga pripeljali, in je tudi sam trdil, da se je ob vseh možnih ponudbah zdrznil le ob misli, da s Slovenijo osvoji kolajno, se je v nadaljevanju od tega cilja vse bolj ograjeval. Od visokih ciljev, kolajne na prvenstvu v Litvi in celo zlate na prvenstvu v Sloveniji, je prvi že padel v vodo, drugi pa se je znižal do te mere, da kolajna (katera koli) ni več cilj, ampak le želja. Pa še to tiha, takšna, o kateri je naglas skoraj bogokletno govoriti. Z željami pa vemo, kako je. In bi morali najbolje vedeti prav na KZS, saj se jim doslej ni izpolnila še nobena. Je pa zato reprezentanca, sploh v obdobju od leta 2005 dalje, zelo pogosto izpolnila cilje. In, ironično, najbolj navdušila v primeru, ko ga ni – ko je leta 2009 na Poljskem zasedla četrto mesto, selektor Jure Zdovc pa je za cilj postavil kolajno. O tem cilju je govoril od prvega dne in od njega ni odstopal niti, ko so kot zrele hruške pred in med prvenstvom odpadali glavni nosilci.
Zmagovalna miselnost pač dela čudeže in to še danes marsikdaj povedo igralci, ki so bili takrat zraven, vedo pa tudi posamezniki, zbrani okoli selektorja Maljkovića. Od rojenega zmagovalca Raša Nesterovića do direktorja Mateja Avanza, ki je z dosežki na KZS prav tako zmagovalec na svojem področju. Zmagovalec, daleč največji med vsemi, pa je bil tudi Maljković. Če to ni več, ga je, z vsem dolžnim spoštovanjem, na to treba opomniti. Kolajna in samo kolajna mora biti cilj. Ne želja, ampak cilj! Tudi brez Erazma Lorbka in tudi v primeru še kakšne odpovedi, dveh ali treh. Prvenstvo je doma! Če Maljković ni več toliko zmagovalca, da bi to jasno in glasno povedal, pa bi veljalo razmisliti celo o najbolj drastični potezi. Ki je niti ne bi zapisali. Ji pa v športnem žargonu pravimo »šok terapija«.
