Misli ob tem uidejo drugam. Kot športniku z nemara največ nastopi na absolutnih državnih prvenstvih v individualnih panogah v času samostojne Slovenije in videnimi v živo pa ne razumem, kako funkcionarji v drugih panogah dobesedno barantajo o nastopajočih klubih glede možnosti nastopa v ligah za prvaka. Ali se ne zavedajo, da s tem zatirajo športnega duha in sanje?
Nisem zasledil nobenega izstopajočega protesta, da administrativno določanje brez športnih kriterijev tudi razvrednoti športno plat. Kot da ne bi nikogar razžalostilo, bolelo in jezilo, da to pokvari šport vsaj toliko kot doping, stave ali kakšna druga goljufija. Zdi se, da se je način kar razbohotil in udomačil. Mama dvajsetletnice, ki je včeraj želela predčasno odstopiti, ji tega ni dovolila in hčerko poslala še en krog, v cilj. Ker je državno!
Isti šport? Ne gre za nepoznavanje duha časa, saj je jasno, da je v sedanji dobi športa kot vsemogočni kriterij izpostavljen predvsem finančni del. In kot da smo se s tem sprijaznili za vse oblike, vse tekme in vsa prvenstva. Do razvrednotenja športnih dosežkov je potem le korak, pa če se gospodarji in vladarji športa tega zavedajo ali ne. Hudo, če se ne. S tem ne oškodujejo le športnikov in športnic, pač pa tudi navijače, podpornike in vse ljubitelje športa. Če ta model sprejmemo, potem nam ostanejo le cirkus, trgovina in posel. Potem več ne potrebujemo bele, modre, rdeče. Namesto grba naj bo simbol za evro ali dolar. Slavili bomo prvake NHL, NBL, KHL, WorldToura. Pravila pa bo pisal Bernie Ecclestone. Smo se za to borili?
