Kdor čaka, dočaka. Britanci so leto dni čakali na 550 strani poročila poslanske parlamentarne komisije o bančnih standardih, ki ji je vlada naročila, naj preuči vse, kar je narobe z bančništvom (po mnenju mnogih je narobe skoraj vse) in predlaga rešitve. Komisija predlaga osemdeset priporočil, najbolj pa odmeva predlog o kazenskem pregonu vodilnih bankirjev oziroma o zapornih kazni za »nepremišljeno ravnanje pri vodenju bank«.
Vznemirjeni mediji, sarkastični Otočani
Bankirji bodo šli v arest! Ječa za bankirje! Ta in podobni naslovi odsevajo razumljivo medijsko vznemirjenje, ki je na robu vzburjenosti, saj vodilni bankirji ne gredo v zapor niti takrat, kadar kršijo zakone oziroma poslujejo nezakonito. Dober primer je Američan Bob Diamond, nekdanji direktor banke Barclays, ki je morala zaradi potvarjanja medbančnih obrestnih mer libor plačati skoraj pol milijarde funtov kazni. Diamantni Bob je res odstopil, a ni šel na zatožno klop, ampak v ZDA (z visoko odpravnino). Še boljši primer je dvanajst milijard funtov, ki so jih tekom let velike banke, kakršna je Barclays, ukradle strankam s prodajanjem, tudi prikritim, lažnega zavarovanja PPI, ki naj bi zagotavljajo (pa ga ni) nadomestilo dohodka v primeru izgubljene službe. Ukradeno počasi vračajo strankam, in to je... to.
Največkrat ponudijo precej manj, kot so ukradle, veseli okradeni pa imajo raje vrabca v roki kot goloba na strehi in ponujeno sprejmejo. Poleg tega jim del denarja vzamejo agencije, ki jih zastopajo in se mastijo. Otočani so precej manj vznemirjeni kot mediji. Večina priporočilo o zapiranju bančnikov, ki jim pripisujejo levji delež krivde za finančno krizo leta 2008 in neminljivo recesijo, ki se je izvalila iz nje, komentira sarkastično, češ, to bi pa rad doživel, čeprav je konservativni premier David Cameron včeraj v parlamentu pohvalil poročilo parlamentarne komisije. Dejal je celo, da bo vlada glavno priporočilo, kazenski pregon nepremišljenih vodilnih bankirjev, dodala predlogu zakona o reorganizaciji bančnega sistema.
Nagrade so večne
Pohvalil je tudi drugo najbolj odmevno priporočilo, po katerem bi bankirji morali na izplačilo letnih nagrad počakati do deset let, in bi jih dobili samo, če bi banke ves ta čas uspešno poslovale, ni pa dejal, da ga bo vključil v predlog zakona. Prav nagrade so prevladovale v včerajšnjem Cameronovem srditem besednem dvoboju z vodjo laburistične opozicije Edom Milibandom. Cameron je trdil, da znašajo nagrade bankirjev samo še petino nekdanjih in da so se pod njegovo vlado iz leta v leto znižale. Ne prvo ne drugo ni res.
Za leto 2012 so si letos, kljub krizi, izplačali že deset milijard, kar je samo 2,6 milijarde manj kot leta 2008, pred krizo, ko so nagrade dosegle rekordnih 12,6 milijarde funtov. Urad za državno statistiko je objavil podatke, po katerih so si bankirji lani izplačali za 64 odstotkov višje nagrade kot leto prej. To se je lepo ujelo z vladinim aprilskim znižanjem davkov na letne zaslužke, višje od 150.000 funtov, s 50 na 45 odstotkov. Mnogi mislijo, da je vlada, v kateri prevladujejo milijonarji, zavestno pomagala bankirjem, da bi ohranili čim večji del nagrad. Tudi laburisti so jim veliko pomagali. Njihovo trinajstletno vladavino (1997–2010) so v Cityju hvalili kot svoje zlato obdobje.
V rekordnem nagradnem letu 2008 je štiri tisoč bankirjev dobilo milijon ali več. Omenjeni Bob Diamond je dobil obscenih 14,8 milijona funtov. To je vseeno manj kot desetina najvišje nagrade v zgodovini, ki je bila astronomskih 156 milijonov funtov. Leta 2008 jo je dobil maher z Wall Streeta, takrat 38-letni Adam Levinson, ki je dejal, da si je zaslužil vsak milijon. Bankirje bi spametovali in prestrašili samo, če bi morali, kot je dejal nekdanji bankir, s svojim osebnim premoženjem pokriti posledice nepremišljenosti, hazarda in megalomanstva, a tega parlamentarna komisija ni predlagala. Nekdo je cirkus z bančnimi nagradami, ki se ponovi leto za letom, komentiral: »Bančne nagrade so kot ščurki. Vsi jih sovražijo, a nič jih ne more pobiti. Zelo verjetno bi preživele tudi jedrsko vojno.«
