Presenečenja v mestu prepovedanih zakladov

»Osebna« voznica Tina

V dvoje je vselej zabavnejše, zato je Kadri turistično ponudbo Idrije raziskala skupaj s partnerjem Boštjanom, doma iz Murske Sobote. Iz Ljubljane, kjer skupaj živita že osem mesecev, sta se zaljubljenca na pot odpravila z glavne avtobusne postaje. Bilo je sobotno dopoldne, z nakupom vozovnic nista imela nikakršnih težav, pa tudi vožnja in že omenjena Kadriina slabost sta hitro minili.

O zanimivostih Idrije se je parček že doma prepričal s pomočjo spletne strani www.idrija-turizem.si. Našla sta osnovne informacije mesta, zapisane v angleščini, prav tako jima je stran ponudila obilo namigov, kaj obiskati in doživeti, vključno z vsemi naslovi. Sta pa vseeno pogrešala koledar dogodkov (predstavljen je bil le v slovenskem jeziku), pa tudi kulinarika Idrije je bila opisana le v treh povedih. Za strastno gurmanko, ki rada raziskuje pristne slovenske jedi in ki dobro ve, da čevapčiči, pica in burek nikakor ne sodijo mednje, to še zdaleč ni bilo dovolj. »Želela sva več podatkov glede kulinaričnih idrijskih posebnosti, žlikrofov in geruša, tudi ponudba gostiln z lokalnimi jedmi naju je zanimala. Na srečo sva odgovore dobila v idrijskem Turističnoinformacijskem centru (TIC),« je bila iskrena Kadri.

TIC je bil torej prvi postanek naših izvidnikov. »Odličen servis, koristni napotki in informacije, veliko letakov in brošur, prijetno osebje... Hotela sva najeti kolesi, da bi lahko raziskala bližnjo okolico, pa nama je gospodična Tina, ki je bila v tistem času na obisku pri Nataši, predstavnici TIC, ponudila prevoz s svojim avtomobilom. Bila sva navdušena, prvi vtis o Idriji je bil izredno pozitiven – ljudje tukaj so očitno res zelo ustrežljivi in prijateljski. O tem naju je že pred časom seznanila kolegica Cvetka, doma iz idrijskih koncev. Zdaj veva, da ni pretiravala,« sta opisala svojo izkušnjo.

Balzam za mestno dušo

Ogled Divjega jezera, do koder je Kadri in Boštjana iz TIC odpeljala Tina, je bil njun prvi izvidniški cilj. »Res sva ji bila hvaležna – tako za prevoz kot zanimivosti, o katerih nama je pripovedovala. Naravni spomenik s svojo smaragdno zeleno vodo in neverjetnimi legendami o podzemeljskih rovih in jamskih sifonih človeka nikakor ne pusti ravnodušnega. Največja globina jezera je kar 160 metrov!« nista skrivala navdušenja.

Z zanimanjem sta prebrala tudi informacijske table, ki so (tudi v angleščini) opisovale favno in floro jezera z okolico, kasneje sta si omislila sprehod do centra Idrije. Našla sta prijetno pot, ki ju je vodila ob vodnem kanalu, imenovanem Rake. Zaradi sence dreves, vonja travniškega cvetja in ptičjega petja je bila hoja še posebno sproščujoča, sta nam zaupala. Srečala sta kar nekaj oddiha željnih domačinov – tako sprehajalcev kot tekačev. Ko sta prispela v park Mejca, sta si bežno ogledala kamšt – črpalko na vodni pogon za črpanje jamske vode – in zidano stavbo, v kateri je nameščeno pogonsko vodno kolo s premerom skoraj 14 metrov, ki slovi kot največje ohranjeno tovrstno leseno vodno kolo v Evropi.

»Prišla sva na rob mesta in ob vstopu v krajinski park uživala v tihožitju več kot 100 rastlinskih vrst Scopolijevega botaničnega vrta. Ime je dobil po prvem rudniškem zdravniku in znamenitem botaniku Antonu Scopoliju, ki je v Idriji deloval v osemnajstem stoletju,« je doživeto opisala Kadri. Tudi tukaj ni skrivala navdušenja nad dejstvom, da so bile informacije napisane tudi v angleščini.

Čarobno, a drago

Sledil je obisk trgovine z idrijsko čipko in klekljarskimi pripomočki Čipka Art 2000. »Priznam, da me ročna dela nikoli niso posebno privlačila, toda Nevenka, gospa srednjih let, na katero sva naletela v trgovinici, je umetnost izdelave čipk predstavila na tako zanimiv način, da sem bila popolnoma očarana. V brezhibni angleščini nama je z Boštjanom pripovedovala o tristo let stari tradiciji čipkarstva v Idriji in lokalni čipkarski šoli, v kateri danes deluje okoli petsto čipkaric iz Idrije in Cerknega. Celo nekaj čipkarskih tehnik nama je pokazala – skratka, bila je odlična in videlo se je, da v svojem delu resnično uživa,« je pojasnila Estonka.

Za kleklje Kadri vseeno ni poprijela, opravilo se ji zdelo preveč zapleteno. Si je pa zato raje podrobno ogledala ponudbo trgovinice. »Veliko lepega so ponujali, zato sem dolgo izbirala spominek za svojo mamo. Cene umetnin so se mi zdele precej visoke, a ker vem, da gre za naporno delo, sem se vseeno odločila za nakup prtička s čipko, za katerega sem odštela osemnajst evrov.«

Idrijski grad z zgodovinskim imenom Gewerkenegg, kar v nemškem jeziku pomeni rudniški grad, si je parček na hitro ogledal le od zunaj. V svoj objektiv sta zaljubljenca ujela tudi mladoporočenca in svate, zbrane na grajskem dvorišču, medtem ko Mestni muzej Idrija ni pritegnil njune pozornosti. Vzrok je bila lakota, bil je namreč čas kosila in naša izvidnika je čakalo težko pričakovano doživetje – pokušnja žlikrofov.

Prvovrstno razočaranje

Na priporočilo Nataše iz TIC in spletne strani TripAdvisor sta izbirala med Gostilno Mlinar in Gostilno Pri Škafarju. Izbrala sta slednjo, ne le zaradi ponudbe idrijskih specialitet, zanimiva se jima je zdela tudi zaradi legende, po kateri je dobila ime. »V petnajstem stoletju je izdelovalec lesenih posod, škafar, v potoku odkril svetlikajočo se snov, za katero se je kasneje izkazalo, da je živo srebro,« je vedela povedati Kadri.

Kosilo je ni razočaralo. Žlikrofi, preliti z omako iz jagnjetine, so ji šli v slast, tudi fantov izbor – žlikrofe z gorgonzolo – je pohvalila: »Kot vsi Estonci tudi sama obožujem krompir na tisoč in en način. Obe jedi sta bili zelo okusni, le postreženi bi morali biti bolj vroči. No, je bil pa zato sveže pečen in še topel kruh, ki so nama ga ponudili ob kosilu, odlično nadomestilo za 'mlačno' postrežbo glavnih jedi. Tudi kozarček lepo ohlajenega vrtovčana nama je teknil. Natakar je bil prijeten, le malce nervozen je bil videti. Očitno je imel preveč dela in je moral sam postreči vse goste, teh pa je bilo v času najinega obiska kar veliko.«

Namesto sladice in za piko na i sta Kadri in Boštjan želela poskusiti geruš. »O tej stari knapovski pijači sva brala tako na spletu kot v raznih turističnih brošurah, kjer je predstavljena kot 'morate poskusiti v Idriji'. Zato sva bila toliko bolj razočarana, ko nama je natakar povedal, da omenjeni magični napitek, pripravljen iz močnega alkohola, pelina in vode, ki ostane užiten le tri dni, postrežejo le skupinam – ob predhodni najavi,« sta povedala.

Še en prepovedani zaklad

V Akvariju M sta si radovedna izvidnika privoščila ogled več kot 130 vrst rib. Zelo sta uživala in z zanimanjem prisluhnila lastniku Valterju: »Sta vedela, da se korale hranijo z rakci? To pomeni, da jedo bolje od mene!« Izvedela sta še veliko zanimivega in dvajsetminutno občudovanje vodnega sveta jima je kar prehitro minilo. Mudilo se jima je naprej – ob 15. uri sta imela namreč rezerviran ogled idrijskega rudnika živega srebra. Na poti do tja sta se vseeno ustavila v lokalnem baru in vnovič poskusila srečo glede naročila skrivnostnega geruša. »Nimamo, pojdita vprašat v Gostilno Pri Škafarju,« je bil natakarjev odgovor...

Obisk Antonijevega rova, drugega največjega živosrebrnega rudnika na svetu, je bil za Kadri in Boštjana največje doživetje v Idriji. Projekcija filma ju je seznanila z rudarskimi zgodbami, sledil je voden ogled rudnika. Obiskovalci so se razdelili v dve skupini, seveda je parček izbral vodičko, ki ju je nagovarjala v angleščini. »Zabavno je bilo obleči zaščitne površnike in si nadeti čelado, še bolj so naju navdušili podatki, da je cena 2,5 litra živega srebra nekoč znašala 800 evrov, kasneje – ob zaprtju rudnika – je bilo treba za enako količino odšteti le 100 evrov, danes pa ta znaša neverjetnih 8000 evrov! Idrija torej skriva prava bogastva, a jih danes žal ne more več izkoriščati. Ampak domačini vseeno vedo, kako preživeti – danes se mesto ponaša z dvema uspešnima tovarnama: Kolektor in Hidria. To ne nazadnje pojasni tudi pozdravno sporočilo na tabli ob prihodu v Idrijo, na kateri piše 'Dobrodošli v mestu naravnih danosti in tehnologije',«je bila zgovorna Kadri.

Spet geruš...

Polna novih spoznanj in prijetno utrujena sta izvidnika v večernih urah načrtovala obisk večernega koncerta na prostem, a jima žal ni bil namenjen. Bila sta namreč vezana na javni avtobusni prevoz – zadnji avtobus iz Ljubljane v Idrijo ob sobotah odpelje ob 17. uri, sta povedala.

Malce sta bila razočarana, domov se jima ni mudilo, v Idriji sta želela preživeti kakšno urico več. »Ampak saj se bova še vrnila. Prihodnjič si bova zagotovo izposodila kolesi in se zapeljala v Belo. Povedali so nama, da je tam urejeno naravno kopališče, zato se že veselila poletne osvežitve. Pa tudi bližnje Cerkno želiva raziskati v prihodnosti. Sva namreč velika ljubitelja narave, zagotovo se bova preizkusila v ribarjenju in okusila lokalne kulinarične posebnosti. In seveda, pokušnja geruša še vedno ostaja najina neizpolnjena želja. Saj ne, da bi bila zaprisežena ljubitelja žganih pijač, toda saj veste – ker ga nisva imela priložnosti poskusiti, se nama zdi še toliko bolj privlačen...« je Kadri kovala načrte med vožnjo domov.