Občina Idrija pobira nadomestilo za obremenitev okolja za vstop v Krajinski park Zgornja Idrijca, občina Kobarid prispevek za urejanje prometa ob reki Nadiži, občina Ig prispevek za urejanje prometa ob vstopu v Iški vintgar, občina Bohinj od vsakega padalca pobere dva evra za uporabo vzletnih in pristajalnih mest.
Inšpektorji in revizorji najtežje oporekajo pobiranju parkirnin, če seveda občine za parkiranje uredijo tudi primerna parkirišča. Vse drugo težje upravičijo. Pravico imajo zaračunavati tudi vstopnino, če so naravno vrednoto uredile za ogledovanje in prihodki od vstopnine ne presegajo stroškov ureditve. V primerih zavarovanih območij, kot so krajinski, regijski ali naravni park, pobiranje vstopnin omogoča uredba vlade ali lokalnih skupnosti in tudi jasno pove, kam se denar vrača, če pa želi nekdo tržiti dostop do nezavarovane naravne vrednote, denimo drevesa z izjemno častitljivo starostjo, pa mora zanj od države ali lokalne skupnosti dobiti koncesijo. A to ne pomeni, da tam uredi pot in smetnjak, opozarjata sogovornici Eva Polanc in Jana Vidic z ministrstva za kmetijstvo in okolje. »O tem se lahko pogovarjamo, ko do te vrednote ni mogoče priti z normalno hojo, temveč le s posebnimi pripomočki in ureditvami dostopa,« dodajata in poudarjata, da se naravnih vrednot ne more ograditi na ta način, da na mitnici pobiramo vstopnino, ne da bi vedeli, zakaj. Vsak da ima namreč že po ustavi pravico do doživljanja narave, a da se to ne dogaja vedno in povsod.
Občine so že poskušale zaslužiti na račun okolja
Največ nejasnosti prinašajo okoljske takse. Na ministrstvu za kmetijstvo in okolje so jasni, da občine nimajo zakonske pristojnosti za predpisovanje okoljskih dajatev za onesnaževanje okolja. Zakon o varstvu okolja namreč določa, da vrsto onesnaževanja, zavezance za okoljsko dajatev, njeno višino in način njenega obračunavanja ter plačevanja določi vlada. A poskusi občin, da bi z varovanjem okolja kaj zaslužile, v preteklosti niso bili redki. V občini Žetale, kjer leži mejni prehod Gruškovje, so uvedli takso za obremenjevanje okolja in želeli vsako tovorno vozilo pri vstopu v državo oglobiti za pet evrov. »Odlok smo morali hitro ukiniti, ministrstvo nam je povedalo, da to ni v skladu z zakonodajo,« pravi Jože Krivec, tajnik občine Žetale. Da z nadomestili za onesnaževanje okolja ne bo šlo, je ministrstvo povedalo tudi občinam Mežica in Ravne na Koroškem, ki sta upali, da bosta z okoljskim nadomestilom lažje zgradili regijski center za ravnanje z odpadki. Občini Lendava pa je pobiranje takse tovornjakarjem zaradi onesnaževanja z izpušnimi plini, tresljaji in hrupom prepovedalo celo ustavno sodišče.
Čeprav občine dajatve skrbno zapakirajo v najrazličnejše oblike, je povod zanje največkrat skrb za čisto okolje. Župani ob njihovi uveljavitvi namreč radi razlagajo o kupih smeti, ki jih za seboj puščajo turisti in jih morajo na lastne stroške pobirati. Samo Jereb z računskega sodišča pojasnjuje, da to lahko občina pobira le tedaj, če ima v zakonu, na katerega se sklicuje, podlago za to in da odlok tudi vsebinsko sledi temu zakonu. Poleg tega poudarja, da se lahko okoljska dajatev pobira le za onesnaževanje, ki je upravičeno, ki se da izmeriti in nato ustrezno temu tudi zaračunati. Da mora imeti javna dajatev podlago v zakonu, je jasno povedalo tudi ustavno sodišče.
Nadomestilo za vstop v Krajinski park Zgornja Idrijca brez zakonske podlage?
V Idriji za vstop v Krajinski park Zgornja Idrijca pobirajo nadomestilo za obremenitev okolja. Dnevna karta za avto znaša 4,5 evra, letna 22 evrov. Lani so s tem pobrali 6947 evrov, nazaj v park pa vložili 17.000 evrov. Direktorica občinske uprave Mojca Planinc pojasnjuje, da je v letošnjem letu v proračunu za park zagotovljenih 20.000 evrov, večino stroškov pa jim predstavljajo nujna vzdrževalna dela na kopališču Lajšt pred začetkom poletne sezone pa pobiranje smeti in najem WC-kabine. A zatakne se, ker se občina Idrija v odredbi o pobiranju smeti ne sklicuje na zakon, ki bi ji to dovoljeval, temveč na zgolj še en občinski odlok o razglasitvi krajinskega parka. Ali to pomeni, da si občina lahko sama pripravi podlago, na kateri bi potem pobirala dajatve? »V tem primeru se zdi, da gre za javno dajatev in teh občine ne morejo kar same predpisovati. Lahko sicer, da obstaja zakon, na podlagi katerega bi občina pobirala nadomestilo, a nanj bi se morala v odloku sklicevati,« pravi pravnik prof. dr. Rajko Pirnat. Sodelavki ministrstva za okolje in prostor dodajata, da bi morda občina upravičeno pobirala nadomestilo že s tem, če bi akte uskladila z veljavno zakonodajo, a priznavata: če bi se dotlej eden od jeznih občanov s pravnim interesom odločil občinske odloke poslati v presojo ustavnemu sodišču, bi ti najverjetneje padli. Pirnat pojasnjuje, da bi lahko odlok v presojo na ustavno sodišče poslal vsak uporabnik ali obiskovalec parka, ki je takso plačal. Paziti bi moral le, da bi to naredil v tridesetih dneh, odkar je bil zaradi odloka ob 4,5 evra.
Inšpekcije na sumljive primere še niso naletele
Ker ni jasno določeno, kdo naj bi nad takšnim početjem občin bdel in kdo ga sankcioniral, občine s svojim početjem niso pretirano pod drobnogledom inšpektorjev. Direktorica inšpekcije za okolje in naravo Jana Miklavčič pravi, da tovrstnih prijav doslej niso prijeli in da njihova služba občinskih nadomestil kot takih ne nadzira. Tudi vrhovna državna revizorka na računskem sodišču Mojca Planinšek pravi, da se vsebinsko doslej s tem še niso ukvarjali in v revizijah, ki so usmerjene v celovito poslovanje občine, na kaj takega niso naleteli. A celo ko kdor koli naleti na takšen primer, imajo občine za to sprejete odloke, te pa lahko presoja le ustavno sodišče in do tja pride malo prijav.
Tudi zato nekdanji predsednik računskega sodišča Igor Šoltes pravi, da si prizadevajo določene dajatve in takse z občin prenesti na državno raven in tako omejiti samopašnost nekaterih lokalnih skupnosti. A ob tem opozarja tudi na drugo plat in na takšne občine, ki imajo osnovo za pobiranje najrazličnejših taks, a jih ne in s tem neposredno oškodujejo občinske proračune. A tehtanja med omejevanjem dostopa do narave in njenim varovanjem to bržkone ne bo rešilo. Tudi zato, ker obiskovalci naravnih vrednot pravico do dostopa pogosto enačijo s pravico, da se do cilja pripeljejo z avtom. Peš ali s kolesom pa največkrat nič ne stane.
