Metodo biodinamičnega kmetovanja, ki poleg običajnih in splošno uveljavljenih meril ekološke pridelave hrane upošteva še zakonitosti gibanja Zemlje in s tem gibanjem povezanih letnih časov ter drugih kozmičnih vplivov, je v času med obema svetovnima vojnama v bližini švicarskega Basla razvil vsestranski in nekoliko kontroverzni, v Donjem Kraljevcu na Hrvaškem rojeni Avstrijec dr. Rudolf Steiner, utemeljitelj antropozofske medicine, evritmije in waldorfske pedagogike.
Prve poljedelske tečaje je leta 1924 organiziral na ozemlju današnje Poljske, kjer so se tamkajšnji nemški veleposestniki zaradi preveč izčrpane zemlje srečevali z upadanjem količine pridelkov ter naraščanjem raznih bolezni. »Poglavitni nauk biodinamičnega kmetijstva je prav to, kar je tedaj utemeljeval Steiner: da le zdrava zemlja lahko daje zdrave rastline in prek tega zdravo hrano,« pravi kmetovalec Zvone Černelič, ki je v sklopu ene od strokovnih izobraževalnih ekskurzij obiskal tudi Steinerjev center biodinamike v Švici, od koder se je ta veda razširila po svetu. V Sloveniji se z biodinamičnim kmetovanjem za zdaj ukvarja relativno malo kmetij. Černelič je podpredsednik posavskega biodinamičnega društva Ajda s sedežem v Sevnici, kjer v 120-glavem članstvu prevladujejo ženske, ki so, kot ugotavlja, za področje povezovanja naravnih sil s kozmičnimi dosti bolj dovzetne kot moški.
Skrivnost kravjega roga
»Dejstvo je, da gre pri intenzivnem konvencionalnem kmetijstvu za izčrpavanje zemlje brez upoštevanja načel narave. Po umiku zime je zemlja mokra, zbita in nad takšno grejo kmetje še s težko mehanizacijo. Naša zemlja pa je živa, je kot spužva in zaradi tega manj občutljiva za sušo. Tudi razlika v kakovosti pridelka je očitna,« pripoveduje Černelič ter se razgovori o biodinamičnih metodah zdravljenja in vzdrževanja zdrave zemlje.
Eno od posebnosti te vede predstavlja kravji rog. Tega, napolnjenega s kravjimi iztrebki, septembra zakoplje v zemljo, spomladi pa na tak način starana in po naravni poti dozorela vsebina v majhnih odmerkih zemlji predstavlja hkrati gnojilo in zdravilo. »Jaz v to verjamem, nekateri pač ne,« pravi Černelič in nam na poljih pokaže rezultate takšne vrste kmetovanja. »Na začetku prehoda na ekološko kmetovanje sem potreboval veliko poguma, ko sem se ob učenju srečeval z začetnimi težavami pri vzgoji rastlin ter s posmehom okolice. Sprva so me ljudje čudno gledali, zdaj pa že čutim spoštovanje.«
Čeprav Černeličevi premorejo tudi 40 glav govedi, gnoja ne vozijo na njivo in podorjejo, kakor je v teh krajih v navadi, temveč ga v celoti kompostirajo. Kompostni kup cepijo z biodinamičnimi preparati, v domačem laboratoriju izdelanimi iz regrata, rmana, kamilice, hrastovega lubja in koprive, s čimer dosežejo še večji zdravilni in hranilni učinek. Na njivo ga začnejo odvažati po treh letih zorenja.
Število ekoloških kmetij narašča
Naš sogovornik z zadovoljstvom ugotavlja, da število ekoloških kmetij ob vse večjem zavedanju ljudi o prednostih zdrave hrane narašča. V Posavju je njihovo število v enem letu naraslo z 9 na 26, največ v brežiški občini. Čeprav opažajo rast po vsej Sloveniji, povpraševanju po ekološko pridelani hrani pridelovalci ne morejo slediti. Černelič, ki je tudi predsednik društva ekoloških kmetij Dolenjske, Bele krajine in Posavja, v tem povečanem zanimanju vidi priložnost tudi za manjše kmetije. Za ekološko pridelano hrano se namreč odloča vse več vrtcev in šol, tu so še trgovci, pridelka pa na žalost ni zadosti za vse. Zato si želi, da bi se pridelovalci ekološke hrane začeli bolje povezovati in da bi sedanja društva začela prevzemati tudi prodajno funkcijo.
Černelič pridelke svoje ekološke kmetije dvakrat na teden že dve leti prodaja na ljubljanski ekološki tržnici. Čeprav sam o kakovosti in pozitivnih učinkih svojih pridelkov ne dvomi, ga vsakič posebej razveseli, ko mu kakšna ženska pove, da je v njegovi solati začutila neko posebno energijo. »Ravno to je bistvo biodinamike, da hrana vsebuje to posebno energijo,« zadovoljno poudari ob spominih na takšne in podobne komentarje ljubljanskih kupcev.
Živina zase poskrbi kar sama
V Umanoteri, slovenski fundaciji za trajnostni razvoj, so Černeliča in njegovo kmetijo v okviru projekta, ki poteka znotraj partnerstva med evropsko komisijo, slovensko vlado in evropskim parlamentom, letos uvrstili med 20 primerov dobre prakse na področju zniževanja izpustov CO2. Sam pravi, da v tem ne vidi nič posebnega in da se mu prizadevanje za zmanjšano porabo nafte in njenih derivatov v skrbi za okolje zdi povsem normalno. S pomočjo ogrevanja hiše in rastlinjakov s pomočjo toplotne črpalke in z nekaterimi drugimi ukrepi je izpust toplogrednih plinov zmanjšal za polovico.
»Poleg tega pri nas krave s teleti same skrbijo zase vse leto, razen pozimi, ko jih imamo v hlevu. Vse, kar potrebujejo, imajo s sabo, ko jih spomladi odpeljemo na gričevnate pašnike v okolici. Hrane imajo dovolj, 'molzejo' jih teleta. Ko kakšnega prodamo, je kravi dan ali dva malce hudo, potem pa se stanje normalizira. Ni težav. Sprva si jih nisem nisem upal kar takole pustiti, vendar v tistih sedem vasi ne moremo vsak dan na molžo. Toda narava ima vedno prav in tudi tu ni nobenih težav,« opiše način »samopreskrbe« svojega goveda.
Pozimi prija malo počitka
Poleg gospodarja Zvoneta Černeliča na kmetiji za delo poprimejo, kolikor jim zaradi službe ali šole dopušča čas, tudi žena in štirje otroci. Trije so študentje, najmlajša obiskuje osnovno šolo. Pri pridelavi zelenjave jim pomagata še dve ženski iz vasi. Lastne zemlje premorejo tri hektarje, skupaj z najeto obdelujejo 35 hektarjev. Človek se pri tem nehote vpraša, kako je s prostim časom, ali ga je sploh kaj na razpolago. »Kar zadeva delovnike, zdajle, ko se pogovarjava, sedim prvič po mesecu dni. Toda nedelje imamo vedno proste. Če se namreč v šestih dneh ne nadelaš, potem s tabo nekaj ni v redu. Dan na kmetiji bi z nekaj besedami težko opisal. Poleti začnem delati ob šestih zjutraj in pogosto izprežem šele ob desetih zvečer. Zaradi potrebne administracije nato za uro ali dve sedem še za računalnik. Je pa res, da dnevni načrt dostikrat kroji vreme, tako da se je treba znati sproti prilagajati. Poleg tega so tu še dvakrat na teden priprave blaga za tržnico, obiski ekskurzij, predavanja, delo v obeh društvih in še bi se našlo. Pozimi kar prija malo počitka, ko se poleg kakšnih popravil in drugih vzdrževalnih del kdaj pa kdaj najde tudi čas za smučanje.«
Četudi se zdi nekaterim življenje na kmetiji trdo in brez prave prihodnosti, Černelič odločno pove, da se kmetovanje splača. »Nekateri nimajo vizije zaradi učinkov sodobnega okolja. Toda če nisi takšen in se upaš upreti, uspeš. Posebno če se lotiš pridelave zdrave hrane. Ta naredi človeka znova normalnega.«
