Kadar pišem po naročilu, je tema običajno stvar dogovora med avtorjem in založnikom, če ima založnik jasno razdelano programsko vizijo. Kadar pa ustvarjam iz notranje nuje, se pa nabira počasi in zori, potrebuje svoj čas. Nekatere zgodbe avtor nosi v sebi dolga leta, spet druge morajo iz njega čim prej, ker ga žulijo po robovih.
Med vašimi deli prevladujejo predvsem mladinska dela, v katerih v ospredje pogosto postavljate tabuizirane teme, kot so homoseksualnost, bulimija in anoreksija ter smrt. Se vam zdi, da se mladi danes o tovrstnih temah premalo pogovarjajo?Mlade te teme zanimajo, odrasli so jih zavili v tabuje. Mene osebno, ponavljam, zanimajo notranje stiske protagonistov in te se žal velikokrat vežejo na družbene tabuje, saj jim prav ti onemogočajo, da bi se izrazili v sklopu iskanja lastne identitete ali da bi se uspešno realizirali na katerem od svojih močnih področij. Seveda pa so v mojih delih te teme zgolj okvir, v katerega postavim intimno posameznikovo zgodbo. In njegova kronološka starost pri tem ne igra bistvene vloge, saj se z osrednjimi vprašanji smisla človekovega obstoja ukvarjamo vse življenje, vse drugo so zgolj odtenki.
Bi morale biti po vašem mnenju tudi knjige, ki pripovedujejo o težavah sodobne mladine, večkrat vključene v šolski učni načrt? Se je morda v zadnjem času to spremenilo na bolje?Kolikor mi je znano, je sodobna mladinska književnost, tako domača kot prevodna, razmeroma dobro vključena v pouk književne vzgoje. Podobno velja tudi za domače branje. Današnji otroci in najstniki se mnogo lažje poistovetijo z Ranto kot z Grivarjevimi otroci. Čeprav se zna glede na številne socialne stiske žal zgoditi, da Pastirci ne bodo več klasika, temveč aktualno branje za vse generacije.
Bi lahko rekli, da je slovenska mladina strpna? Če se spomnimo referenduma o družinskem zakoniku in o umetnem oplojevanju samskih žensk, lahko verjetno sklepamo, da mladi v starejših glede strpnosti nimajo ravno veliko vzornikov.Odvisno od mišljenja, v katerem mladi odraščajo. Načeloma smo na dobri poti, da naša mladina preseže naše predsodke in opravi s stereotipi. Daljša pot pa nas čaka v primeru razklanosti naroda in preseganja delitve na vaše in naše, ki jo uspešno vzdržuje slovenska politika levih, desnih in srednjih.
Želite s svojimi deli tudi sami prispevati k temu, da se mladi zamislijo in si o družbi in družbeni drugačnosti oblikujejo svoje mnenje?To je nekako koncept družbenoangažiranega pristopa oziroma dimenzije, ki jo literatura dodatno vsebuje zadnja leta. Branje je tisto, ki širi obzorja, pomaga pri reševanju moralnih dilem in razvoju kritičnega mišljenja. In kritično razmišljujočega mladega človeka je prav gotovo mnogo težje zlomiti. Ko sem pred leti skušala na kateri od šol spregovoriti o tem, so me učitelji prosili, ali bi lahko ostala znotraj okvirov literature. Danes me prosijo ravno nasprotno in postaja na trenutke literatura samo podlaga za družbenokritični diskurz.
Če primerjate razumevanje tem, kot so homoseksualnost in nasilje v družini, leta 2001, ko je na primer izšla vaša knjiga Barbara, in danes, smo kot družba napredovali?Smo. Danes javno žolčno in agresivno izražamo svoje predsodke, takrat smo razsajali samo po oštarijah ali med domačimi zidovi. V vseh drugih pogledih pa v primerjavi z razvitim svetom ostajamo bolj ali manj v mrtvem teku.
Kot Mariborčanka verjetno pereče družbene probleme spremljate precej od blizu. Se mladi v teh časih morda zatekajo tudi k literaturi, je branje med mladimi še priljubljeno?Lahko bi rekli, da se težave, s katerimi se srečuje naša država, najbolj kopičijo ravno v Podravju in Pomurju, drži. Tukaj je pereča problematika tako očitna, da ji ne uideš, četudi si pred njo zatiskaš oči. Kar se branja tiče, pa pogled na Cobiss razkriva, da so najbolj vneti bralci še vedno mladi, medtem ko odrasli okoli knjig vneto zganjamo cirkus, platnice pa odpremo bolj poredkoma.
Lahko v kratkem pričakujemo tudi kakšno mladinsko delo o trenutni situaciji med mladimi?Ne. Trenutno pišem za odrasle in za malčke. Dve skrajnosti torej (smeh).
Bi lahko izpostavili kakšno vašo knjigo, ki vam je najbolj pri srcu? Zakaj ravno to?Ta hip je to prav gotovo knjiga Otroci sveta. Razlogov je toliko, da je najbolje, če se vsak sam prepriča, zakaj.
Če se ne motim, imate status samostojne kulturnice. Ali se kultura zaradi varčevalnih rezov trenutno lahko razvija in deluje?Imam s.p. in tistim, ki sodimo v realni sektor, v teh časih ni z rožicami postlano. Pravzaprav nikomur, ki deluje v kulturi, ker jo je politiki uspelo prav krasno degradirati do te mere, da nastane cel cirkus, kadar prejmemo kulturniki od države drobiž, ki nam po zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah pripada za naše avtorsko delo (to dajemo v uporabo najširši javnosti), po drugi strani pa država recimo »izgubi« dobrih osem milijončkov za neke trapaste nalepke, pa nikomur ne pride na misel, da bi šel nad pristojne in jih stresel iz hlač.
Katere pa so tiste ovire, na katere največkrat naletite pri ustvarjanju?Birokracija, pufi, položnice, opomini, Durs in podobno so največje in neprestane ovire. Vse drugo nekako premagujem.
Poleg knjig za otroke in mladostnike pišete tudi scenarije za otroške oddaje. Kako se potek dela razlikuje in katera zvrst vam je bližja?Scenarij praviloma ni samostojno delo, temveč zgolj podlaga, eden od temeljev, ki v nadaljnjem procesu prehaja v drug medij. Bližja mi je seveda literatura, še posebno, ker sem gostobesedna, preobloženost pa v scenariju pomeni precej črtanja.
Katero literaturo pa sami najraje prebirate? Imate kakšne najljubšega avtorja?Nič mi ni tuje. Najljubši pa so mi Haruki Murakami, Margaret Atwood in Cormac McCarthy. Seveda pa rada posežem tudi po kakovostnih mladinskih delih.
Ali lahko kmalu spet pričakujemo kakšno vaše delo?Knjigo za odrasle. In prvo v nizu drobnih knjižic v zbirki Okrog sveta. Zgodbica o Tuaregih bo najmlajšim pričarala barve, živali in otroke v daljni Afriki.
