Trenutno precej študijsko, saj se je začelo izpitno obdobje. Letos je drugače kot prejšnja leta, saj s partnerico Andrej Vodeb manj trenirava. Odločila sem se, da bom več časa posvetila študiju, saj sem ga v preteklosti zapostavljala. Zdaj sem cele dneve na faksu, popoldan, ko imam čas, pa treniram manjše deklice.
Je potem mogoče, da boste sledili sestri Eriki, ki je lani spomladi končala kariero in se povsem posvetila študiju?Situacija za igranje odbojke na mivki ni rožnata. Zelo težko je dobiti sponzorje in finančno podporo. Veliko svojega časa sem posvetila odbojki in poskušala doseči vrhunske rezultate, ampak, če ne gre, ne gre. Ne morem celotnega življenja posvetiti odbojki na mivki, če v Sloveniji zanjo ni posluha.
Kako razmišlja vaša partnerica Andreja Vodeb?Precej podobno. Obe sva že malo obupali. Obe imava radi svoj šport, toda Andreja je že malce starejša in pravi, da nima smisla riniti z glavo skozi zid. Spremenila so se tudi pravila, saj zdaj lahko igrava le še na turnirjih serije open, ki pa so bolj ali manj v takšnih državah, kot so Argentina, Združeni arabski emirati, Južnoafriška republika, česar si ne moreva privoščiti. V kvalifikacije za turnirje grand slam, ki so tudi v Evropi, pa se zelo težko uvrstiva. Ravno to je glavni razlog, da sem se bolj posvetila študiju.
Koliko časa ste še pripravljeni vztrajati?Če bi dobili dobrega sponzorja, ki bi pokril stroške, potem sem pripravljena trenirati na najvišji ravni. Še eno leto pa nisem več pripravljena vlagati vsega svojega časa in denarja. Ne zdi se mi več smiselno. Če bi imela denar, bi lahko vztrajala še zelo dolgo, saj res uživam v igranju odbojke na mivki.
Obstaja kakšno sodelovanje s Slovensko odbojkarsko zvezo?Ne. Vse, kar sva letos dobili od nje, so tri žoge. Na zvezi pravijo, da za nas ne dobijo nič denarja. Koliko je to res in koliko se trudijo, ne vem, ker nisem zraven. Vidi se, da na zvezi veliko vlagajo v moško dvoransko odbojko, zato je povsem logično, da zmanjka njihovega denarja, časa in truda za odbojko na mivki.
Koliko denarja pa bi potrebovali za eno sezono?Še prej, ko sem bila v paru s sestro Eriko in so nama pomagali starši, sva na sezono porabili približno 50.000 evrov. Veliko sva varčevali za najino igranje, sezono pa bi se dalo izpeljati tudi z manj denarja. Za naju z Andrejo bi bilo že zelo veliko, če bi nama odbojkarska zveza pokrila samo trenerja. Že to bi bilo več kot dovolj, ostalo pa bi že sami uspeli pokriti. Zdaj, ko si vse sami plačujeva – od letalskih kart, trenerja do priprav – pa ne gre več. V vrhunskem športu si lahko konkurenčen zgolj, če trdo delaš in treniraš, kar pa je brez denarja težko.
Koliko denarja lahko dobita s turnirskimi nagradami?Če prideš na glavni turnir serije open, imaš pokrite vse stroške, zato se da kar nekaj zaslužiti. Na manjših turnirjih serije satellite pa je glavna nagrada 1200 evrov, kar je malo. Bistveno drugače je na turnirjih serije open. Če si tam med prvimi desetimi, je že zelo v redu. Če se samo uvrstiš na turnir, dobiš približno 3000 evrov, kar je že lep znesek, saj imaš vse ostale stroške pokrite.
Je nastop na olimpijskih igrah leta 2016 v Riu de Janieru še realen?Radi bi nastopili, toda ni realen. Bomo videli, morda se bo kaj spremenilo. A če moram odgovoriti zdaj, potem Rio ni več v najinem načrtu.
Rekli ste, da trenirate mlajše deklice. Je trenerski poklic vaša prihodnost?Veliko razmišljam o tem. Mlajše deklice treniram že dve leti. Stare so od deset do trinajst let. To me veseli, pa tudi smiselno se mi zdi, da prenašam svoje izkušnje naprej, potem ko sem igrala in trenirala odbojko toliko let. Morda bo mojim učenkam uspelo kaj več kot meni.
Jih učite dvoranske odbojke ali odbojke na mivki?Za zdaj v klubu Šentvid samo odbojko v dvorani, a razmišljam tudi o tem, da bi vodila kakšen par v odbojki na mivki.
