Pogled na vrh seznama najbolje izposojanih del v knjižnicah kaže zanimivo sliko. Julie Garwood, Kathleen Woodiwiss, S. E. Phillips, Amanda Quick, E. L. James. Knjižnice z razmeroma množično nabavo del teh dam servisirajo bralce (oziroma bralke) ljubezenske literature. V mesecu aprilu, denimo, je bilo med 100 najbolje izposojanimi knjigami več kot 70 ljubezenskih romanov.
Dobro servisiran slovenski nezahtevni bralec pa pomeni tudi dobro »servisiranega« komercialnega založnika, ki tako literaturo izdaja, ne da bi mu jo bilo treba kvalitetno izbrati, prevesti, lektorirati in opremiti. Andrej Blatnik opozarja na pojav »sodobnega založniškega poslovnega modela«, pri katerem »podjetnik« ugotovi, da se mu knjige splača izdajati že zato, ker jih bodo kupovale knjižnice. Pri tem je problematično, da je tudi tak založnik posredno subvencioniran, saj knjižnice pri nabavi večidel razpolagajo z javnimi sredstvi lokalnih ustanoviteljev in države. V letu 2011 so za nabavo skupaj prejele 8,5 milijona evrov.
»Piše kot kak Slovenec«
»Izhodišče nabave v knjižnicah je izključno knjižnična zbirka in njena kvaliteta, vse drugo je za nas precej manj pomembno,« pravi predsednica Združenja splošnih knjižnic Vesna Horžen. A dejansko nabavno vedenje splošnih knjižnic ni nujno v soglasju z izraženim. Andrej Blatnik opozarja na primer portoroške založbe, ki serijsko izdaja dela popularnega žanra, v zadnjih dveh letih okoli 40 naslovov. Kot domneva, jih pod različnimi psevdonimi najverjetneje piše ista avtorica. Zanimivo je, da knjižnice njene knjige odkupujejo v različnih obsegih: 52 izvodov, če avtorica nastopi s tujim psevdonimom, 34 izvodov, če nastopi s slovenskim, in le 15 izvodov, če nastopi z zvrstjo kratke proze, po kateri je manj povpraševanja.
Za primerjavo, le v Mestni knjižnici Ljubljana (MKL) je dostopnih več izvodov nagrajenih esejev Nujnost poezijeMiklavža Komelja, medtem ko so se v skoraj vseh drugih 50 splošnih knjižnicah po Sloveniji odločili za nabavo enega samega izvoda.
Knjižnice, zanesljiv partner
Za seznam založb, od katerih je v prvih mesecih letošnjega leta odkupila največ gradiva, smo zaprosili MKL kot največjo slovensko splošno knjižnico. Na prvem mestu je Mladinska knjiga kot daleč največja slovenska založba, ki izdaja vse vrste literature, že na drugem mestu pa so Učila International, ki je v prvi vrsti izdajatelj komercialno privlačnega branja, četudi del njegovega programa vključuje družbeno pomembna dela. Prvih 20 mest na lestvici sestavlja sedem založb, ki ustrezajo profilu komercialnih izdajateljev, medtem ko so preostale izvajalke knjižnih projektov in programov v javnem interesu.
Tržno uspešnost založbe Učila International dokazuje serija njenih knjigarn Felix, ki so se v zadnjih letih namnožile po centru Ljubljane in drugod. Supervizor razkriva, da je založba samo lani iz splošnih knjižnic prejela za več kot 800.000 evrov nakazil, v zadnjih desetih letih pa vrednost nakazil presega 10 milijonov evrov. Direktor založbe Srečko Mrvar pravi, da knjižnični odkupi predstavljajo le slabih deset odstotkov prometa. Drugače je z založbo Morfem, kjer po besedah direktorice Helene Kraljič predstavljajo 45 odstotkov prometa, v zadnjih štirih letih pa je iz knjižnic prejela za pol milijona evrov nakazil. Podjetje Desk, pod katerim delujeta založbi Meander in Grlica, je denimo v desetletju iz knjižnic prejelo za 3,3 milijona evrov nakazil. Navajamo le nekaj primerov, saj je prometu med knjižnicami in založbami težko natančno slediti. Knjižnice gradivo primarno odkupujejo od distributerjev in posrednikov; kot največji delujejo Avrora, Buča in Primus.
Knjižnični trg se ne spreminja
Nabavno politiko knjižnic seveda lahko korigira kulturna politika, ki pri vprašanju knjižničnega odkupa dopušča anomalijo, ki vsekakor nima pozitivnega vpliva na poslovanje knjigarn. Te v Sloveniji dejansko strežejo veliko bolj raznolikim okusom in potrebam kot knjižnice. Oba trga oziroma »različna svetova« je primerjalno analiziral Rok Gregorin iz Mladinske knjige in ugotovil, da je 20 najbolje knjigarniško prodajanih knjig v letu 2012 izdalo 9 različnih založb, medtem ko je 20 najbolje izposojanih knjig izdalo le 5 različnih založnikov.
Še zanimivejša je primerjava zvrsti. Na seznamu 20 najbolje izposojanih najdemo namreč le 3 različne zvrsti, in sicer kar 18 ljubezenskih romanov, pa po en roman in eno biografijo. Na prodajnem seznamu je slika spet mnogo bolj raznolika, saj naslovi zastopajo 11 različnih zvrsti, od popularne psihologije in publicistike do poezije in fantazijskega romana. Gregorin ugotavlja, da se knjižnični trg praktično ne spreminja in v zgornjem vrhu izposoje neprestano kaže isto podobo, medtem ko so si knjigarniške uspešnice v različnih obdobjih med sabo različne.
Povpraševanju ne sledijo dosledno
Zgovoren pa je tudi seznam največkrat rezerviranih knjig v knjižnicah leta 2012, saj je na njem 8 različnih zvrsti, 7 založb in 5 izvirnih del. To pomeni, da je v knjižnicah dejansko mnogo bolj diverzificirano povpraševanje, kot je diverzificirana izposoja, kar kaže, da nabavna politika vendarle ne sledi dosledno povpraševanju. Le dve knjigi sta bili v letu 2012 hkrati na seznamu največkrat rezerviranih in največkrat izposojenih (Cavazza Vesne Milek in Ponosna srca Julie Garwood), medtem ko je v preseku knjižničnega povpraševanja in knjigarniške prodaje sedem knjig. Knjigarne tako ne strežejo le bolj raznolikemu povpraševanju, pač pa bolje odgovarjajo tudi na realno povpraševanje.
Deloma odgovor na to dilemo ponuja Andrej Blatnik. »Več rezervacij kot izposoj, kar se je zgodilo dvema slovenskima avtorjema, tudi Goranu Vojnoviću s Čefurji raus!, je huda izjema, lep kompliment za avtorja in precejšnji finančni udarec za založbo, ker podatek sporoča, da knjižnice niso odkupile toliko izvodov, kolikor je bilo povpraševanja.« Četudi je roman Cavazza na voljo v nadpovprečnih 600 izvodih, primer nakazuje, da so knjižnice do slovenskih avtorjev nezaupljive, kot je pokazal že omenjeni primer avtorice pod več psevdonimi.
Literatura za mlade kot zgled
Vsekakor je nadzor nad kvaliteto knjižničnega gradiva mogoč, kot dokazujejo knjižničarji na področju otroške in mladinske literature. Pionirski oddelek MKL namreč vsako leto objavi priročnik, ki vsebuje pregled in ovrednotenje vsega, kar v koledarskem letu izide na slovenskem knjižnem trgu za otroke in mladino. V njem z znakom zlata hruška opozarjajo na dobro literaturo, odločni pa so tudi pri opozarjanju na slabše izdelke, ki si lahko prislužijo oznako pomanjkljivo in pogrešljivo. Kot »proizvajalci« nekakovostne literature na področju književnosti za mlade in najmlajše se pogosto pojavljajo založbe, kot so Grahovac, Smar team, Učila International, Mettis Bukvarna, Ico, Alba, Ved, Morfem, Epistola, Salve in Zala.
»V MKL zelo bdimo nad nakupom, sploh na mladinskih oddelkih, saj je naša funkcija tudi vzgojna. Pazimo, da kupujemo le dobre, zelo dobre in odlične knjige,« razlaga bibliotekarka Darja Lavrenčič Vrabec. K nabavi le najnujnejšega jih vodi tudi finančna situacija. »Nenehno zmanjševanje sredstev knjižnicam za nakup gradiva povzroča, da moramo biti pozorni na to, kaj kupujemo. Založniki in izdajatelji morajo razumeti, da knjižnice ne bomo 'pogoltnile' vsega, kar izdajo. Naša pravica in dolžnost je, da izbiramo, ker si naši bralci to zaslužijo.« Vsekakor bi to bilo potrebno, odgovarja sogovornica na vprašanje, ali bi potrebovali priročnik po vzoru mladinskega tudi za preostalo ali vsaj žanrsko knjižno produkcijo.
