Zadnjih nekaj let posestvo Podvin ni ravno zgodba o uspehu. Leta 2009 ga je od Zavarovalnice Triglav »odkupil« Zlatko Kudić, ki je imel zanj v mislih skrajno svetovljansko zgodbo s sedmimi zvezdicami, vendar ni uspel plačati niti celotne kupnine, danes pa je razvpit kot največji dolžnik državi, o čemer smo v Dnevniku že pisali. Pred tem je pristavo – ne pa tudi gradu Podvin – od zavarovalnice štiri leta najemal slavni Janez Bratovž iz ljubljanske Restavracije JB. »Poslovali smo dobro, gostov je bilo polno, vendar sem ugotovil, da se ne morem posvečati dvema vrhunskima zgodbama hkrati,« razloži Bratovž svoj umik iz Podvina leta 2007. Zanimal se je tudi za odkup, vendar le pristave, medtem ko je bila zavarovalnica pripravljena prodati le celotno posestvo, vključno z gradom. V njem je še pred nekaj leti deloval hotel.
Medtem ko se v in na gradu še zmeraj nabira prah, se pristavi in restavraciji v njej po dveh letih samevanja obetajo boljši časi pod vodstvom vrhunskega kuharja Uroša Štefelina in direktorice Marcele Klofutar. Štefelin je eden izmed »treh blejskih šefov«, od katerih pa je na Bledu ostal le Bine Volčič v restavraciji Promenada, saj se je zgodba Igorja Jagodica iz Vile Bled premestila na ljubljanski grad v restavracijo Strelec. A po mnenju Klofutarjeve so si trije šefi zdaj bliže kot v časih skupne zgodbe: »'Trije blejski chefi' so bili sprva različni – Igor je kuhal po francosko, Binetova domena je bil fusion, Uroš pa je zastopal slovensko tradicionalno kuhinjo. Zdaj so se kar malo približali drug drugemu, tudi Bineta in Igorja vleče bolj v tradicijo.«
Nazaj v tradicionalno in lokalno
Takšen je po besedah Klofutarjeve tudi splošni trend – nazaj k tradiciji in lokalnemu. »Uroš je z vasi in od tam črpa kulinarični navdih. Oživlja stare jedi, uporablja lokalne sestavine.« V Vili Podvin sta šla Klofutarjeva in Štefelin še korak – sicer logičen, a kljub temu redko viden – dlje. Ne le, da poimensko izpostavljata vsakega posameznega pridelovalca in lahko zato gost točno ve, s katere kmetije je na primer ta sir, kdo je vzgojil to postrv in kakšna je zgodba onega olja, pač pa v restavraciji tudi tržita njihove izdelke.
V okviru Slovenije je za Štefelina spričo naše majhnosti v bistvu vse lokalno. »Iskali smo naokrog in našli ogromno dobrih stvari, ki jih lahko uporabimo, a zanje prej sploh nismo vedeli. To so majhni kmetje in pridelovalci, ki si težko privoščijo reklamo. Zakaj jim ne bi potem mi vsaj nekoliko poskušali pomagati pri promociji?« strne zgodbo Štefelin.
»Za določeno sestavino, ki jo je priporočil Uroš, je pridelovalec kasneje povedal, da zdaj prihaja s tržnice domov že po eni uri, ker takoj vse proda,« je z rezultati njunega dela zadovoljna Klofutarjeva, ki se trudi izdelke združiti pod blagovno znamko Slovenia Souvenier. »Uroš za njihovo kvaliteto jamči s svojim imenom. Pridelovalcem želimo izkazati zaupanje, hkrati pa manjše med njimi povezati in jih promovirati.«
Zelo učinkovita promocijska zgodba so tudi kuharski tečaji, ki jih Štefelin prireja med drugim tudi za otroke – v nedeljo skupaj z mojstrom skuhajo kosilo za starše, ki lahko med tem dve uri počivajo – in za podjetja v duhu tako imenovanega team buildinga. Domiselna zgodba zase so tudi delavnice za samske. Kuharskih tečajev se udeležujejo tudi tujci. »Naučijo se receptur in bi želeli tudi doma tako kuhati, nimajo pa sestavin. Pri nas jih bodo lahko kupili, tako v restavraciji kot po internetu,« razkrije Marcela Klofutar. »S tem Slovenijo res širimo!«
Sezona je prekratka, da bi lahko njihova zgodba slonela samo na tujih gostih. »Radi bi gostili tudi domačine, zato ponujamo kosila po ugodnih cenah,« pojasni še Štefelin. »Leta 2006 je dr. Janez Bogataj izdelal nacionalno strategijo za razvoj gastronomije in v njej opredelil 'nadgradnjo tradicionalnih jedi'.« Zgodba, ki jo opiše Klofutarjeva, je v tujini že dodobra uveljavljena, pri nas pa razmeroma slabo. Sploh pa ne v obliki, ki so jo predvideli v Vili Podvin: »Mi bomo ponujali oboje: tipično, tradicionalno jed, a tudi njeno kulinarično nadgradnjo. Tega je pri nas premalo. To je nova slovenska kuhinja, ki sloni na tradiciji, a hkrati upošteva vse sodobne trende in postopke priprave hrane,« je prepričana.
Zgodbe, ki se jih ne da povedati
Globlji pogled v preteklost razkrije, da zgodba posestva Podvin ni le zgodba, pač pa pravcata saga. Prva zgodovinska omemba je iz leta 1311, ko je bil še v lasti grofov Ortenburških. Leta 1418 je prešel v posest celjskih grofov, a so ga kmalu zatem prevzeli Habsburžani. Kasneje so ga prodali, nato so se na njem menjavale različne plemiške rodbine, dokler ni leta 1870 lastnik postal francoski knez de Polignac, ki ga je uporabljal kot letno rezidenco za svojo družino. Pred drugo svetovno vojno ga je francoska rodbina zapustila, po vojni pa Jugoslavija nacionalizirala in v njem uredila kmetijsko šolo. Ker de Polignaci niso sodelovali z okupatorjem, so prejeli finančno nadomestilo in posestva zato po osamosvojitvi niso zahtevali nazaj.
Izredno zanimivo zgodbo pa ve povedati Štefan Hirci, ki je bil v Podvinu natakar med letoma 1968 in 1988. »Takrat je bila to še konjušnica, čez cesto pa je bil svinjak. Leta 1968 smo mi iz konjušnice naredili restavracijo. Kar je potem iz tega nastalo, je bil čudež,« nad zgodbo Podvina ne skriva navdušenja Hirci. Osebje restavracije, ki je poleg njega štelo še tri druge natakarje in šest kuharjev, je svojčas poskrbelo za dolg seznam odmevnih imen, na katerem so med drugimi nemški kancler Willy Brandt, pa avstrijska kanclerja Bruno Kreisky in Franz Vranitzky, indijski predsednik Varahagiri Venkata Giri, pa trenutni kubanski predsednik Raúl Castro... »Dvakrat je prišla k nam na obisk tudi markiza de Polignac, prespala je v gradu. Mi smo jo častili.«
Nekoč v sedemdesetih letih je tam novo leto praznoval tudi Tito. Restavracija v Podvinu je dejansko nekaj časa delovala kot neuradni jugoslovanski protokolarni objekt. »Bili smo edina gostinska organizacija, ki ni imela partijske celice. Kljub temu smo gostili ves državni in vojaški protokol, vse! Kardelja, Mačka, Popita... Vsako nedeljo je bil na primer pri nas na kosilu Aleksandar Ranković s sinovi, prav tako koroški deželni glavarji z družinami.« In zgodbe s tem še ni konec: nemški multimilijonar Horten (verjetno gre za Helmuta Hortena) se je na primer z družbo pripeljal v šestih rolls roycih in menda vsakomur, kdor mu je le odprl vrata, v roke stisnil 100 mark. »Sploh vam ne morem povedati, kakšni so bili to časi.«
