V svetu obstajajo tri glavne bonitetne hiše (Moody's, Standard & Poor's, Fitch). Gre za zasebna podjetja, ki posredujejo in prodajajo ocene držav, finančnih institucij in finančnih inštrumentov. Investitorji nimajo dovolj časa in sredstev za pridobitev vseh potrebnih informacij, zato se pri svojih odločitvah zanesejo na ocene agencij. S & P je bonitetno oceno Slovenije nazadnje znižal februarja 2013 (z A na A–) ter obete iz negativnih spremenil v stabilne. Na seznamu 128 držav se je Slovenija uvrstila na 45. mesto. Moody's je bonitetno oceno Sloveniji znižal konec letošnjega aprila (z Baa2 na Ba1) z negativnimi obeti, kar nas v skupini 113 držav postavlja na skromno 75. mesto. Pred nami so se znašle države, kot so Bocvana, Tajska, Bolgarija, Kazahstan, Hrvaška, Romunija, Tunizija in Gvatemala. Zadnja je bonitetno oceno znižala agencija Fitch (z A– na BBB+) z negativnimi obeti. Na slednji lestvici se je Slovenija med 104 državami znašla na 35. mestu. Bonitetne agencije glavne težave vidijo v bančnem sektorju, javnofinančni dinamiki, padcu gospodarske aktivnosti in prezadolženih podjetjih.
Kljub razlikam v metodologiji bi pričakovali relativno podobno uvrstitev Slovenije na treh lestvicah. Toda analiza naključnega vzorca držav (Slovenija, Nemčija, Avstralija, Indonezija, Slovaška, Hrvaška, Turčija, Belgija) pokaže, da še zdaleč ni tako. V izbrani skupini držav imamo majhne in velike države, članice in nečlanice EU, tranzicijske države in zrele demokracije ter države z različnim kulturnim kapitalom. Nemčija na lestvicah zaseda 6. in 7. mesto, Avstralija prvo in drugo, ZDA so med 14. in 19. mestom, Indonezija med 56. in 72., Hrvaška med 60. in 72., Slovaška med 30. in 37., Turčija med 61. in 75. ter Belgija med 18. in 23. mestom. Slovenija se je najvišje uvrstila na lestvici Fitch (35. mesto) in najnižje na lestvici Mooody's (75. mesto). Podatki kažejo, da je razlika med ocenami agencij občutno največja prav pri Sloveniji. Razlika v številu razvrščenih držav je premajhna, da bi pojasnila tako velike razlike v ocenah. Toda kako potem pojasniti tako velika razhajanja?
Nesporno je, da so bonitetne agencije eden izmed glavnih krivcev za izbruh sedanje finančne krize. V ZDA so visoko tveganim finančnim inštrumentom pripisovale najboljše ocene. Še zlasti agencija Moody's. V času konjunkture agencije niso pravočasno znižale ocen ter opozorile na naraščajoča tveganja. Obenem so v času recesije relativno hitro zniževale bonitetne ocene. Takšno prociklično delovanje povečuje nestabilnost celotnega sistema. Primer Moody's-Slovenija je šolski primer (ne)premišljenega zniževanja bonitetnih ocen v času izdaje obveznic. Slednje bi namreč lahko občutno poslabšalo že tako težke razmere. Zgolj še ena slučajnost?
Bonitetne agencije objavljajo kriterije ocenjevanja. S & P na primer ocenjuje pri državah pet področij (politično tveganje in učinkovitost institucij, gospodarska struktura in obeti za rast, zunanji finančni položaj, javnofinančni položaj, monetarni sistem). Na podlagi preseka ocen se posamezni državi pripiše določena boniteta (od AAA navzdol). Podoben pristop imajo tudi druge agencije. Toda metodologija izračuna končne ocene ni povsem jasna, saj agencije uporabljajo kvantitativne in kvalitativne kazalce. Lep primer je ocena političnega tveganja, ki predstavlja pomemben del končne ocene. Pri takšnih ocenah je namreč prisotna višja stopnja arbitrarnosti.
Agencije posredujejo in prodajajo informacije javnosti ter zainteresiranim investitorjem. Gre za zasebne institucije z javnim poslanstvom, zato so težave predvidljive. Rangirani subjekti namreč plačujejo izbranim agencijam za oceno bonitete, zato se slednje znajdejo v konfliktu interesov. Agencijam je status v osnovi podelila država, zato delujejo na privilegiranem kartelnem trgu. Zaradi izrazite prevlade anglosaksonskih agencij potrebujemo evropsko bonitetno agencijo, pa čeprav lahko slednja težave zgolj omili. Smiselno bi bilo tudi rangirati bonitetne agencije glede na (ne)točnost njihovih ocen. Na ta način bi bilo njihovo poslovanje mnogo bolj usmerjeno k ciljnim uporabnikom. Mnogo manj v tiste, ki proti plačilu pridobijo njihove ocene. Več trga je rešitev. Več tistega, kar sicer agencije tako rade predlagajo drugim. Stremeti bi morali tudi k strožji regulaciji (na primer odvzem licence, objava ocen na določen dan).
Vse skupaj bi morali nadgraditi skozi novo sodno prakso. Regulator je uvedel bonitetne agencije, da bi se odrešil odgovornosti. Toda slednje ne delujejo družbeno odgovorno. Tudi zaradi dejstva, da se države praviloma ne odločajo za tožbe. Prihodnja odločitev sodišča namreč ne rešuje trenutnih težav. Obenem so se bonitetne agencije v dosedanjih sporih dokaj uspešno branile z argumentom, da njihova poročila niso obvezujoča in da ne predstavljajo obljube ali garancije. Toda konec preteklega leta je avstralsko zvezno sodišče naložilo S & P plačilo kazni v višini 30 milijonov avstralskih dolarjev. Sodišče je presodilo, da morajo bonitetne agencije prevzeti večji del odgovornosti za svoje delovanje. V primeru Moody's-Slovenija ne gre za vprašanje (ne)pravilnosti samih ocen, pa čeprav so slednje v luči ocen drugih agencij vprašljive. Gre za vprašanje korektnosti delovanja v občutljivem trenutku. Zakaj o tem niso obvestili MF? Zakaj agencija ni objavila ocen dovolj zgodaj, da bi se lahko slovenska vlada ustrezno odzvala? Lahko bi jih objavili tudi dan po izdaji obveznic. Možnosti sta samo dve. Bodisi gre za popolno šlamastiko in podcenjevanje Slovenije ali za namerno povzročitev škode.
Upajmo, da se je slovenska premierka, preden se je odločila za izjavo o možnosti tožbe proti agenciji Moody's, seznanila z dosedanjo (ne)uspešnostjo tožb proti bonitetnim agencijam in trendi v svetu. V nasprotnem primeru so lahko njene izjave tudi kontraproduktivne. Še več. V spominu bodo ostale zgolj kot še ena predstava za domačo rajo.
