Pogovor z Dejanom Perićem: Dolgo ni vedel, da ima žena sestro dvojčico

Ponosen sem, da je moj dedek Slovenec, moja mama na pol Slovenka in moj oče Srb. V otroških letih tako najožji družinski člani kot tudi babice in dedki skušajo narediti vse, da si srečen in zadovoljen. In tako je bilo tudi z mano. Moj dedek je bil vrhunski človek, ki je govoril kar pet jezikov, njegova specialnost pa je bilo delo na letalih. Bil je zelo načelen človek, skrben, pravičen, ljubezniv in ljubeč. Ko sem bil še otrok, včasih nisem razumel, zakaj nekaterih stvari ne smem početi, druge pa lahko. A sčasoma sem to dojel in mu postajal vedno bolj hvaležen. K dedku sem prihajal še v času, ko je bil moj oče aktiven rokometaš, nato pa tudi trener. Pogosteje sem prihajal v Slovenijo do desetega, enajstega leta, kasneje pa se je tudi dedek preselil v Pančevo.

Oče ima najpomembnejšo vlogo v moji karieri, poleg njega in mame, ki je bila sicer košarkarica, pa sem tudi vzljubil rokomet. V nasprotju z večino mojih vrstnikov je bila zame najbolj priljubljena in zanimiva igračka – žoga. Že od četrtega leta sem z očetom hodil na rokometne treninge, vratarji, ki pogosto trenirajo ločeni, pa so imeli vedno čas zame. Rad sem jih poslušal in govoril z njimi, a takrat se seveda še nisem nagibal k temu, da bi bil vratar. Za očeta je bilo najpomembneje, da sem v športu, v meni pa je videl veliko željo, ljubezen in vztrajnost. Z njim sem hodil tudi na tekme, kajti Dinamo iz Pančeva je takrat igral v prvi jugoslovanski ligi.

Ko sem bil star deset ali enajst let, sem se prvič srečal z njim. V njem sem videl gospoda na golu, profesionalca, nekoga, ki ga je bilo lepo gledati tudi takrat, ko mu ni šlo. Imel je svoj ponos, držo, znal se je obnašati tako na igrišču kot zunaj njega. V Bašiću sem prepoznal ne zgolj vratarja, ki je zame najboljši na svetu vseh časov, ampak tudi športnika in človeka, ki je lahko vsem za zgled. Kasneje sva bila tudi skupaj v reprezentanci in postala prijatelja.

Izpostavil bi peterico. Na prvem mestu je Iztok Puc, preostali štirje pa so Srba Nedeljko Jovanović in Nenad Peruničić, naturalizirani Madžar s kubanskimi koreninami Carlos Perez in Šved Stefan Lövgren. To so bili igralci, ki so delali razliko v korist ekip, za katere so igrali. Z nekaterimi med njimi sem tudi skupaj igral, proti nekaterim na nasprotnih straneh, a bili so vrhunski in kot rokometaši so imeli dolg rok trajanja.

Da. Ko sem se začel ukvarjati z rokometom, smo vsi vratarji najraje uporabljali športno opremo rumene barve, ki je zelo vpadljiva. Tudi kasneje nisem želel braniti v različnih barvah zgornjega in spodnjega dela opreme, namesto rumene pa sem se odločil za črno. Zame je črna barva najelegantnejša in ker je vsaka tekma zame praznik, izziv in odgovornost, sem na igrišče venomer želel priti v najelegantnejši obliki. Kar zadeva rituale, povezane s čim prijetnejšim počutjem na golu, sem si vedno želel imeti čim tanjši dres in trenirko. Občasno sem si želel, da ne bi imel prav ničesar na sebi, saj se udarcev žoge nisem nikoli bal. Žoga je ženskega spola, zato jo je treba »paziti in maziti«, da bi prišla k tebi in ostala tam, kjer želiš.

Skozi iskreno molitev sem našel svoj notranji mir in ravnotežje. Na dan tekme imam rad mir, moj apetit pa je zelo slab. Pravzaprav so vse stvari takrat minimalne, ker tekmo, še preden se sploh začne, že igram v svoji glavi. Razmišljam o njej, predvidevam nekatere stvari, načrtujem reakcije. Na tekmo sem vedno šel kot volk, lačen uspeha, poln adrenalina in čustev, a s pravo mero obojega.

Dvakrat sem imel resen pogovor o tem, a bi rad opozoril na nekaj drugega. Za reprezentanco Jugoslavije sem začel igrati, ko je bila tudi Slovenija še njen sestavni del. Slovenije nikoli nisem doživljal kot druge države ali območja, na katerem bi se počutil kot tujec. Od nekdaj je bila tudi Slovenija moja dežela, del države Jugoslavije, v kateri sem se rodil in ki sem jo imel zelo rad. Igrati za eno ali drugo reprezentanco ni isto, kot če dobiš klubski ponudbi Reala in Barcelone. V današnjem času so reprezentančne spremembe mogoče normalne, a menim, da se z reprezentanco nikoli ne trguje. Seveda nikogar, ki je kaj takšnega storil, ne obsojam, ampak jaz tega nisem bil pripravljen storiti.

Pomembneje od tega je, da nikomur nisem ničesar dolžan, da ob koncu kariere ne bom imel kreditov... Nikoli nisem bil »bolan« na drage in luksuzne avtomobile, vedno sem nasprotoval temu, da se človek v družbi izpostavlja z materialnim bogastvom. Življenjske zadeve, kot so stanovanje, avto in podobno, sem reševal po tradicionalnem vrstnem redu, a v skromni in enostavni obliki, ko so mi okoliščine to dovoljevale. Imel sem privilegij, čast in srečo, da sem delal to, kar imam rad in kar obvladam, ter da sem s tem lahko reševal tudi eksistenco in življenje. To pa je zadeva, ki jo imajo redki. Vedno pa sem največ vlagal v ljudi in druženje z njimi, saj jih imam rad in so zame največje bogastvo.

Oba trenirata tenis, ga imata rada in pri tem, kar počneta, sta zelo disciplinirana in predana. Ponosen sem nanju in vedno bosta imela mojo podporo v vsaki stvari. Kajti če ima nekdo nekaj rad in je pri tem vztrajen, ga je treba podpreti. Sta dobra tudi v šoli oziroma vrtcu, lepo vzgojena, rada imata prijatelje in družbo, rada se igrata... Srečen sem, da imam takšna otroka, ki sta značajsko podobna tako mami Tanji kot meni. Trudim se in se bom vedno, da bom zanju dober oče in njun najboljši prijatelj.

Predvsem si želim, da jima šport pomaga, da dojameta in se naučita vsega, kar sem se tudi jaz skozi njega. Da se zgradita kot osebnosti in da postajata iz dneva v dan boljša – ne le kot športnika, ampak tudi kot človeka. Šport ju mora naučiti, da v življenju ni nič podarjenega, da se je treba za vsako stvar potruditi in da je treba biti pri vsaki stvari z dušo in srcem. Potem nagrada za to prej ali slej pride.

Sprva tega zares nisem vedel. Ko sem na različnih mestih v zelo kratkem času srečeval eno žensko, nisem vedel, da sta to v bistvu dve različni osebi. Bilo mi je čudno, da eno osebo v kratkem času srečujem na povsem različnih mestih. No, ko sem ju prvič srečal skupaj, sem ugotovil, da gre za dve različni ženski in da ima Tanja sestro dvojčico. Kar zadeva Tanjo: je izjemna mati in žena, ima veliko energije, potrpljenja in razumevanja z otrokoma ter veliko vlogo v njunem usmerjanju in odraščanju.

Priznam, da bi moral bolje govoriti slovensko, toda vedno sem se trudil in se trudim pri tem. Ni me sram, če pri govorjenju v slovenščini naredim napako, ker svojih besed nikoli vnaprej ne pripravljam in izbiram, ampak pustim, da me nosijo srce in čustva. A prav zaradi tega, ker se v Sloveniji nisem nikoli počutil kot tujec in ker me ljudje tukaj razumejo, je tudi to razlog, da sem precej uporabljal materni jezik. Ni pomembno, v katerem jeziku govoriš, ampak kaj govoriš.

Ženske z območja nekdanje skupne države Jugoslavije so zame zelo lepe, atraktivne in temperamentne ter najlepše na svetu. Na tem območju obstajajo ženske za vse moške okuse, a pri tem je nekaj pomembno. Tako kot vsaka slika pri različnih ljudeh vzbuja različne občutke, jo različno vidijo, doživljajo in dojemajo, tako ima vsak človek tudi pravico in svobodo, da neko žensko občuti, vidi, doživlja in dojema po svoje. In prav v tej različnosti je čar.

Poleg srbske kuhinje obožujem tudi slovensko. Rad imam štruklje, ajdove žgance, kislo zelje, pečenice, carski praženec, jabolčni zavitek... Uživam v hrani, prav tako pa rad popijem kozarček vina, najraje črnega, ki je v Sloveniji vrhunsko. Rad imam tudi pivo in vodo, izogibam pa se gaziranim pijačam. Poleg dobre hrane in pijače uživam tudi v dobri družbi, vse tri stvari pa gredo zelo skupaj.

Ne gredo skupaj. No, tudi alkohol in cigarete je mogoče konzumirati, a najpomembneje je, da obstajata mera in meja ter da je jasno, kdaj je primeren čas za to. Spiti kozarček vina ali piva in pokaditi kakšno cigareto ob posebnih priložnostih, ko je to primerno in dovoljeno, je zadeva, ki jo podpiram. Ali kot pravijo: en kozarček je za zdravje, dva sta za dobro razpoloženje, trije pa za bolezen. Če se človek tega drži in ostane pri kozarcu ali dveh, to ni greh.

Molim in tudi v cerkev hodim. Priznam, da čutim strah pred edinim in brezgrešnim, ki je vedno z nami: ko naredimo kaj dobrega in ko naredimo kaj slabega. Vsi smo na svoj način grešniki, le vsemogočni je brez greha. Gospoda doživljam kot duhovno stvaritev v sebi, kot moč in glas, in v vsakem trenutku čutim njegovo prisotnost. Sem ponižen in pokoren, zavedam pa se, da ima vsak od nas neko misijo na tem svetu in da nič v življenju ni slučajnega. Svoje življenje sem dal v njegove roke, da me vodi. Ne glede na to, katero pot bo izbral, je prava in jaz moram to sprejeti in preživeti. Kajti on dobro ve, kaj je najbolje zame.

Težko bi odgovoril na to vprašanje. Lani februarja sem se poškodoval pred tekmo s Cimosom, a sem v Kopru vseeno branil, nato pa še do konca sezone. A bolečine so se vedno bolj stopnjevale, bile pa so posledica dolgoletnih nepravilnih gibov pri branjenju. V zadnjih osmih letih sem imel šest operacij, a po vsaki sem se uspešno vrnil na igrišče. Tokratna poškodba je bila povsem netipična, njena diagnostika pa zelo zahtevna. Kljub štirim mesecem konzervativnega zdravljenja sem nato moral na operacijo, po kateri sem dolgo časa hodil z berglami. Naredili so mi rekonstrukcijo tetive aduktorja, prav tako pa očistili tudi kosti, na katerih so bili izrastki. Zdaj je vse v redu in nimam nobenih bolečin.