Ibsen režiserki Mateji Koležnik omogoči, da gospodarsko oziroma politično tragedijo nekonvencionalno zgrabi skozi prizmo »družinske drame« Johna Gabriela Borkmana, ki se zdaj duši še z neporavnanimi dolgovi razpadlega ljubezenskega trikotnika. Ta dramaturško jedrnat estetski ali etični surogat realnosti v enem samem gostem vdihu skoraj predhodi svoji sodobnosti, kot odločen scenografski poriv (spet v zanesljivi modulaciji Henrika Ahra) k nujnosti akcije. Masivna vrteča se lesena past neopazno peha, zakriva ali izpodriva trojico v soočenju na že tako srhljivo privitem terenu z glasbeno občutljivostjo Mitje Vrhovnika Smrekarja. Režija silovitost spopada še katalizira, vsaki zadržanosti psihološko zavdaja staccato surovih dejstev, niti si ne pomišlja obračati nazaj v suspenzu na razdejanje (vanj le za hip, prekratek za pomislek, pogleda od zunaj, ko ga že prekriva naletavanje snega). Mletje usodnosti tu in tam punktuirano preblisnejo udarni vizualni tableauji: Borkman z vrha sveta pade tja, kjer je začel, na dno stopnic.
Igor Samobor kot gost sredi mariborske Drame zgradi neverjetno življenjsko študijo, toliko bolj, ker je primerek divjega volka (v hišnem priporu), ki skoraj infantilno kipi od pohlepne nerealiziranosti in se krvoločno hrani na obetu rehabilitacije, identifikacijsko precej neudomačen. Plenilec, ki stisnjen v kot priznanja v srčni »samoborbi« – vcepi ji celo za sled zatrtega dvoma – postane plen. Naj gre, četudi v smrt, samo ne s tabo, sta soglasno sklepčni obe ženski, sestri in smrtni konkurentki, v dopolnitvi maščevalne naslade. Prva, na videz izigrana, zlorabljena ženka, Ksenija Mišič, nepopustljivo in ljubosumno popadljiva, se obrne kot povzpetna hladnokrvna ščuvalka v enakovredno »partnerico« Borkmanu. Iz povsem druge zgodbe je za poslovne »uspehe« žrtvovana Borkmanova ljubezen, v igri Nataše Matjašec Rošker, najprej v zmerno pohlevni kompromisni legi, ki pa po nepresenetljivih histeričnih izpadih sproži ledeno razumski in fatalen odpor.
Vsi trije igralsko brez zavor, zmaličenih obraznih grimas na poslednjih obronkih dostojanstva, v navzkrižju interesov izrivajo razmah emocionalnemu resentimentu, v igri na vse ali nič pri neizrazito omlednem sinu – tudi v tem je najti sodobne poudarke uprizoritve, namreč kako jo ta v lastnem izkoristku prihodnosti povsem razbremenjen odgovornosti popiha s sovražno konkurenco. Pospešenemu ustroju brez odvodov dogajalnega balasta so pokorne tudi druge osebe, interpretacijsko oziroma igralsko strnjene na nekaj učinkovitih karakternih črt (zlasti zategnjena servilna ravnodušnost Mateje Pucko in zasanjana pesniška omahljivost Vlada Novaka), ki podpirajo krepko dramaturško konstrukcijo in podčrtavajo ostrino spopada v centru moči.
Predstavi je pravzaprav težko najti ustreznico v znani realnosti, sicer vajeni (znabiti celo mučnih) ibsenovskih maratonskih prerešetavanj, niti ji ni najti para, ko najprej tako docela altruistično poteši pravičniški gon slehernika. Rapidna eksekucija tako rekoč prehiti dojemanje uprizoritve in ji prepusti osuplo ozaveščanje celote vtisov post festum, čeprav je bilo, vsaj gledališko, vse že davno odločeno. Nejasni tujosti zadoščenja morda manjka prav opora v realnem.
