Duletičevski film je bolj kontemplativen kot gostobeseden, a prav tako kot je njegova filmska podoba rajši nema kot polna besed, je pogosto tudi ustavljena, zamrznjena podoba, ki »petrificira«, ljudi spreminja v skulpture; potem je to podoba ponovljenih gibov in dejanj, ki prizor iztrga realizmu in ga povzdigne v ritualni trenutek; ali podoba zadržanih gibov, otrplih v trenutku prizadetosti, krivice, nesreče, podoba nemih stanj in rožnatih sanj… Skratka, to je podoba, ki iz vseh filmskih bitij in stvari ustvarja »prav podobe«. Na drugi strani (in obenem) pa tak način ekranizacije ustvarja nič manj kot vzdušje sakralnosti, glede katere pa ne bi mogli reči, da film z njo vrača avro literaturi, marveč prej, da samega sebe posvečuje kot Umetnost.
Vojko Duletič si je že kot scenarist izbral literaturo: leta 1953 je na podlagi Vorančeve povesti napisal scenarij Samorastniki, ki je deset let čakal na filmsko realizacijo. V režiji Igorja Pretnarja je film prikazal podobo »pankrtske« matere Mete kot mučenice ljubezni in ponosne žrtve socialnih krivic. Kot režiser se je Vojko Duletič najprej preizkusil v vrsti kratkih igranih in dokumentarnih filmov, ves njegov opus šestih celovečernih igranih filmov pa temelji na literarnih delih: Ljubezen na odoru (1973) je adaptacija Vorančeve povesti, Deseti brat (1982) temelji na Jurčičevem romanu, Med strahom in dolžnostjo (1975) na romanu Karla Grabeljška, Draga moja Iza (1979) na romanu Ivana Zormana in Doktor (1985) na romanu Janeza Vipotnika. (Slednji trije so Duletičeva trilogija o 2. svetovni vojni na slovenskih tleh; leta 2005 je iz njihovih odlomkov sestavil nov film Bolečina.)
V skoraj vseh teh filmih je Duletič ohranil bolj ali manj isti režijski slog, ki ima v kontekstu slovenskega filma vrednost izvirnega, vsekakor pa avtorskega stilema. Tudi kadar gre v njegovih filmih za tako dramatično in katastrofalno dogajanje, kot je bilo tisto v času 2. svetovne vojne, je Duletičeva režija daleč od konvencij tako vsakršnega akcijskega kot psihološkega realizma in gradi prizore z intenzivnostjo tableauja ali emblema oziroma tako, kot da bi želela, da se nam vsak prizor posebej, ne pa toliko njihova pripovedna nit, trajno vtisne v spomin. In spomin oziroma spominska podoba je druga značilnost duletičevskega stilema. Duletičevi filmi so videti kot zbirke mentalnih podob, tudi kadar ne gre za spominjanje kot pripovedni princip (kot na primer v Doktorju). Kadar pa film dejansko temelji na spominskih podobah, ni v njih nobene nostalgije, prav tako pa tudi ne nobene veristične obnove minulih dogodkov, marveč se ti spomini pojavljajo skoraj tako, kot da bi bili iztrgani iz teme časa. V Duletičevih filmih ni humorja in lahkotnosti, nobene težnje po ugajanju – to je nedvomno cineast, ki je med slovenskimi režiserji najresnobneje vzel film kot umetnost.
