Sodobni način sosedov
Tedaj pa sem bil užaljen jaz, je bil hud bralec, ki nam je pravil to dogodivščino.
»Delo jim olajšam, da na moj račun laže služijo, oni pa takole. Deset kilogramov plastičnih steklenic da v sežigalnici toliko energije kot deset litrov nafte, v denarju je to več kot deset evrov. Pa konzerve, kovine, če ne bi bile vredne, nepridipravi ne bi tvegali in šli snet Milanu Kučanu žlebov s strehe.
Hrvaški minister zaščite okolja in narave Mihael Zmajlović pripravlja centre za gospodarjenje z odpadki, tovarne za njihovo predelavo. Tuhta o spodbudah za državljane, da bi odpadke ločevali. »Pogoj je ekološka zavest in motivacija,« meni, nič ne govori o kaznovanju. »Gospodinjstva, ki ločujejo, bodo dobivala manjše komunalne račune. Plastika, steklo, aluminij so odpadki, ki na trgu dosegajo najvišje cene.« Na Hrvaškem je že zdaj pravcat lov na plastenke. Zanje »žicajo« po kampih, v marinah, njihov odkup je pač donosen. Stvar postaja že resen posel, celo mednaroden. Plastenke v ogromnih količinah skoraj tihotapijo iz Bosne. Očitno je nagrada bolj učinkovita od kazni. Zdaj bodo tržno zanimive odpadke zbirala komunalna podjetja, jih razvrščala, prevzela predobdelavo. Gospodinjstva, ki jim bodo pri tem pomagala, bodo dobivala manjše račune. Steklo, plastika, papir, elektronski odpadki…
Tam! Pa tu? Po svoje seveda, v slogu one »takle mamo«.
Eden od županov svoje komunalce sicer razume, da se gredo prav svojevrstne podvige, ker od leta 2002 niso dvignili cen. Ni pa mu všeč, da smetarji nadzorujejo smetnjake, sprožijo postopke in potem inšpekcijske službe ter redarji ljudi kaznujejo.
Spodbude? Nižje cene?
»Poglejte okoli, zdaj se hvalijo, da niso dvignili cen, zato pa odpadke odvažajo le enkrat mesečno namesto vsak teden, kot prej. Tak sistem zbiranja in odvoza odpadkov se preprosto ni obnesel. Na Brezovici so občani ponoreli, stvari je storil konec kar občinski svet.«
V vrečo pa v jarek
Na Brezovici je namreč zasmrdelo. Ulice so se zaradi »inventivnosti« komunalcev spremenile v smetišča. Odpadki so se vsipali iz prepolnih smetnjakov in ljudi je bilo groza, kaj bo, ko pridejo vroči dnevi. Neznosen smrad, živali, okužbe, kaj pa drugega. Če so k izumiteljstvu nagnjeni komunalci, so tudi občani. Nekateri so odpadke začele metati v sosedove smetnjake. Drugi so jih vozili na ekološke otoke, tretji kar v smetnjake na bencinskih črpalkah. In spet so se začela polniti črna odlagališča. Metodi se pravi »v vrečo pa v prvi jarek«.
Direktor Snage Janko Kramžar je seveda brž izumil celo vrsto izgovorov. Z »novim sistemom« bi radi dosegli večjo pravičnost pri ravnanju z odpadki in tudi s plačilom, saj doslej ni bilo razlik med tistimi, ki so ločevali, in tistimi, ki niso. Zato so prostornine zabojnikov in pogostost odvozov priredili povprečnemu uporabniku. Takšnemu torej, ki ločuje. Takšni, ki ne, pa lahko naročijo večje smetnjake ali pa plačajo pogostejše odvoze. Temu se po domače reče izsiljevanje – če boste vse in dosledno ločevali, če nam boste to sami dostavljali tja, kamor hočemo, bo vaš smetnjak zlahka ostal prazen ves mesec. Če ne, nam pa plačajte!
Občinski svetniki na Brezovici so udarili po mizi. Na območju vse občine bodo odpadke odvažali na dva tedna. »Razmere v zadnjih tednih preprosto niso bile vzdržne. Smeti so bile vsepovsod,« je medijem pojasnil brezoviški župan Metod Ropret. Se bodo pa cene seveda spremenile. Pri individualnih hišah denimo celo od pocenitve za 16 evrov do podražitve za 22 evrov, stanovalci blokov pa bodo plačevali od 50 centov do 8 evrov več.
Vse to zato, da bo Snaga povečala prihodke za 1,7 milijona evrov letno, s čimer bi pokrila izgubo.
Še kuriti ne znamo
V Nemčiji denimo dosegajo skoraj 40 odstotkov energetske izrabe odpadkov. Mi smo zaradi strahu pred visokimi kaznimi zelo dobri z ločenim zbiranjem in recikliranjem, kompostiranje bo urejeno šele do leta 2015, ko bodo zgrajeni regijski centri, se pa še menimo, ali potrebujemo dve ali eno sežigalnico za energetsko izrabo. »Vse, ki ne bodo ločevali, bo slej ko prej treba najti in kaznovati,« je požugal direktor Snage. Po hišah jih bodo lovili inšpektorji, v blokih pa naj bi imeli »sistem samoregulacije«.
Ljubljančani sicer bolj slabo zbirajo. Zberejo le 22 kilogramov, Vrhničani 40, Brezovčani pa kar 60 kilogramov odpadne embalaže na prebivalca. Ne gre le za problem količin deponiranja, ampak za to, vse izločene tudi koristno uporabimo. Tako ohranjamo naravne vire, ustvarjamo pa tudi nova delovna mesta.
Tudi to področje seveda usmerja evropska zakonodaja. Ravnanje z odpadki pa je vedno bilo in je vse bolj tudi velikanski posel. Smo pač civilizacija smeti, količine odpadkov iz leta v leto naraščajo, odlagališča so prepolna, prostora za nova je vse manj in odpor ljudi, da bi jih imeli v bližini, vse večji. Ločevanje, zbiranje in predelava smeti ima torej vrsto koristi. Toliko, da na odpadkih rastejo celo mafije. Tudi pri nas.
Ko smo pisali o Ljubljanskem barju, ki postaja svinjak, so nas klicali besni Barjani, ker jim vsem pred očmi in nekaznovano dragoceno Barje zasipa »gradbena, smetarska, kmetijska in prevozniška mafija«. Po objavi dveh člankov o vseh teh »mafijah« so začeli prihajati klici z Obale. Tam da je še huje, dragocene njive, vinograde, sadovnjake in naravne bisere vsem tako ljube Istre z nezakonitimi odpadki uničuje nebrzdani kapital. Kajpak spet namigi o okoljskem kriminalu, zaspanih inšpektorjih, slepih in gluhih policistih, celo o podkupninah…
Smetarske mafije
Barbara Zupanc, direktorica Krajinskega parka Ljubljansko barje, je bila ostra: »Divja odlagališča so katastrofa! Res natančno smo jih popisali in ne bom rekla, da ljudje nismo packi – toda kar 90 odstotkov tega je gradbeni material! To pa da človeku misliti, da gre za nevarno obsežen in zelo dobro organiziran posel. Zlahka bi mu stopili na prste! Vsak vlagatelj mora imeti dokumentacijo, komu in za koliko prevoza odpada je plačal. Vsak prevoznik mora imeti dokumentacijo, ali je te količine odpeljal na urejeno deponijo. Le potrkaš na vrata in preveriš. Malo volje, nekaj koordinacije med inšpekcijami, policijo… Prav gotovo smrdi po mafiji, kot menda vsakič, ko gre za res veliko in lahko zasluženega denarja. In spet moram ponoviti, da ni nobenega omembe vrednega nadzora!«
Podobno dramatični glasovi so prihajali z Obale: »V slovenski Istri je namreč nelegalnih deponij različnega materiala na kmetijskih zemljiščih vedno več. Nasipajo jih različna podjetja, nekatera menda celo z dovoljenji ministrstva za okolje in prostor. Zemlja, lapor, kamenje nam uničujejo Istro, čeprav ni tudi nujnih dovoljenj ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano o uvedbi melioracije. Obe ministrstvi se vse do danes še nista dogovorili o usklajenem vodenju postopkov, zato ni natančnih navodil za prosilce dovoljenj in Divji zahod je tu!«
Inženirka Irena Vrhovnik s kmetijsko-gozdarskega zavoda je pojasnila: »Tudi če dovoljenja so, je obseg deponiranega materiala veliko večji, kot je dovoljeno, in postopki so nezakoniti. Vlagatelj bi moral najprej odstraniti zgornji humusni sloj, ga deponirati, nato navoziti zemljino do dovoljene višine in nato spet na vrh dati humusno zemljo. Material pa navozijo kar na humusno zemljo, okolje trpi in kmetijske površine so uničene. Materiala je vse več, uradne deponije ni, zasebna pa je premajhna. Preveč je zasuta z betonom, asfaltom, celo azbestom. Vse obalne občine so temu podjetju dale koncesijo, tako da ima monopol pri tem poslu. Je povzročitelj dveh največjih nelegalnih deponij. Nekateri podjetniki izražajo sum, da so tu prisotne korupcija in močne zveze, ki sežejo vse do okoljskega ter kmetijskega ministrstva, občine, policije. Očitno gre za tihi dogovor za opisana nezakonita dejanja. Več kmetov in obrtnikov pove, da se podkupuje z različnimi posli in celo dobrodelnimi dejanji, funkcionarjem plačujejo dopuste in podobno. Če ne gre zlepa, poskusijo zgrda. Inšpekcijske službe kaznujejo male kršitelje, ko pa so mali podjetniki sami prijavljali veliko podjetje, ni bilo nobenega odziva.«
