»O, že letajo!« se je včeraj dopoldne razveselil čebelar Franc Petrovčič, sicer vodja vzdrževanja in obratovanja v Cankarjevem domu, ko je odprl vrata na eno od strešnih teras ljubljanskega kulturnega hrama. Sonce je počasi kazalo svojo moč in dvig temperature je neutrudnim nabiralkam cvetnega prahu sporočil, da je čas za delo.
Takrat pa je tudi Petrovčič s pajčolanom na glavi in s sodelavcem ob rami budno preveril, kaj se dogaja v petih nakladnih panjih, ki sta jih najprej malo podimila, da so čebele pobegnile k napajalniku z vodo. »Matice lepo zalegajo in nič ne zamujamo z deli,« je nato povzel čebelar, da jih je treba v tem času še bolj pozorno spremljati, saj se je letos narava bliskovito prebudila v zgolj dveh tednih.
V svetu urbano čebelarstvo večinoma ni več novost – v Berlinu denimo čebelarijo po več tisoč strehah, tudi v Parizu je mogoče našteti že več sto panjev sredi urbanega okolja. Kljub izkušnjam iz tujine pa so bili mnogi sprva precej skeptični glede Petrovčičeve zamisli, da v prestolnico pripelje tri čebelje družine kranjskih sivk, ki so sprva domovale na Vrhniki.
»Po forumih so celo pisali, da bo med črn zaradi izpušnih plinov,« še danes zmajuje z glavo že malce osiveli gospod, ki se je za čebelarstvo odločil pred osmimi leti zaradi lepih spominov na brenčanje čebel, ko je kot otrok čebelaril s stricem. Njegova edina skrb maja leta 2011, ko je začel čebelariti na vrhu tretjega nadstropja Cankarjevega doma, je bila, ali bodo čebele v mestu sploh preživele. In ta se je v dveh letih izkazala za popolnoma neupravičeno.
Kljub elektromagnetnemu valovanju in obilici strešnih anten se kranjske sivke pridno vračajo v domače panje, nanje ne vplivajo niti prašni delci. To je potrdila analiza medu v referenčnem laboratoriju, kjer so zagotovili, da je mestni med popolnoma neoporečen. Pa tudi donos je kar zavidljiv. »Že v prvi sezoni smo natočili okoli 90 kilogramov medu, kar je bilo za 50 odstotkov več kot na Vrhniki, kjer imam 12 družin,« se z mestnimi delavkami pohvali Petrovčič.
Druga sezona je bila še boljša, ni bilo pozebe kakor drugod po državi, mestne čebele pa so v zavetrju betonske strehe dobro prezimile tudi minulo zimo. Letos tako pričakujejo rekorden donos, saj bo čez en mesec na strehi kulturnega hrama pridno delalo okoli 250.000 čebel. Konec meseca sledi že prvo točenje, med pa bo kakor doslej romal k njihovim poslovnim partnerjem.
»Ljubljana je neverjetno bogata s čebeljo pašo, veliko je kostanja, lip, češenj,« opisuje čebelar, ki je alergičen na čebelji pik, da se njegove čebele pasejo v dometu treh kilometrov. Vendar pa je ta čebelarski potencial prestolnice zelo slabo izkoriščen, saj kljub uspehu na strehi Cankarjevega doma tej praksi niso sledili še v nobeni podobni instituciji. »Manjka jim volje in poguma,« meni Petrovčič, ki je pripravljen postaviti panje še kje v Ljubljani. Pozimi s čebelami ni dela, čebelarska sezona pa traja okoli pet mesecev.
S prvim ljubljanskim primerom urbanega čebelarstva se je ljubljanska mestna občina že pohvalila v svoji kandidaturi za zeleno prestolnico Evrope, Petrovčič pa upa, da bodo res kmalu prepoznali ta potencial za svojo promocijo.
Na Cankarjevem domu so namreč že gostili tudi goste iz tujine. Newyorčan dr. Todd Patton je med službenim obiskom Ljubljane na spletu zasledil Petrovčičevo delo in nemudoma stopil v stik z njim. Tudi on čebelari v Bronxu na strehi ustanove, kjer dela, čebelarstvo pa uporablja celo kot eno od dejavnosti za rehabilitacijo zapornikov. Navdušen je tudi nad medenimi pijačami, ki se jih je naučil izdelovati ravno med obiskom v Sloveniji.
