Gospod Danilo Tomažič, upokojeni učitelj iz Huj v Brkinih, je pred ljubljansko mestno hišo prinesel transparent z napisom »Kapitalizem siromaši ljudi in zemljo«. Zraven je z rdečim flomastrom dopisal »5 %«.
»To je odstotek bogatih, ki živijo na račun ljudstva,« je rekel.
»Še manj kot pred letom dni smo rekli, da je bogatih en odstotek, revnih pa devetindevetdeset,« sem ga pogledal.
»Ah, vmes so se že namnožili,« je pojasnil svoj izračun. »Bolj kot so ljudje revni, več je bogatih.«
Za volitve v najmanj pol leta
V matematiko socialnih škarij je zagoreli Primorec na dan OF, dan upora, prelil vso zgodovino. »Moj oče je bil borec tretje prekomorske,« je rekel. »Tudi zato prihajam v Ljubljano.« Fašisti so zgodovinski zavezniki kapitalistov. Od decembra se je Tomažič udeležil prve, druge, tretje in v soboto še pete vseslovenske ljudske vstaje. Le na četrti ga ni bilo.
Oblastnikom v prestolnici vsakokrat sporoča, da mora ljudstvo priti do besede. Ob pogledu na bele zastave gibanja Vseslovenska ljudska vstaja, ki so vihrale pred rotovžem, je rekel tudi, da bi iz tega lahko nastala stranka. »Vanjo bi se včlanil, a bi se morala ujemati z mojim razmišljanjem.«
»Kakšnim?«
»Sem za levičarske stvari in za demokracijo. Vendar za tisto pravo, ne za to, ki nam jo prodajajo zdaj.«
Na prvih treh vstajah ljubljanska mestna hiša (še) ni bila v središču pozornosti, zdaj pa je dva tisoč ljudi že drugikrat kričalo v okna pisarn Zorana Jankovića. Skoznje so kričali tudi na premierko Alenko Bratušek, da mora v najmanj pol leta organizirati volitve.
»V resnici se ni nič spremenilo,« je malo prej na Kongresnem trgu rekel Slavc Colnarič, bobnar legendarnih Pankrtov. Stala sva natanko nasproti univerze, kjer je spomladi 1988 na odru pred trideset tisoč ljudmi žagal skladbo »Ivan, David, Janez« – da bi Slovenija, skupaj s četverico JBTZ, končno postala svobodna. Najmanj dva od njih, za katere je igral, sta ga v naslednjih dveh desetletjih povsem razočarala. In razočaranje kar ne mine. »Pred parlamentom so policisti ograjo ponovno zrinili na sredino trga, kot je to prej počel Janša,« je Colnarič zmajal z glavo. Vprašal sem ga, s kakšnimi zahtevami prihaja na protest. »Od teh na oblasti ne moreš ničesar zahtevati,« je rekel. »Brezupni so. Lahko pa bi kaj zahteval od nove stranke, če bo nastala iz protestnega gibanja.«
»Počasi se premikamo naprej«
Medtem ko je del protestnikov vztrajal pred parlamentom, pa so se pripadniki antikapitalističnega gibanja z rdeče-črnimi zastavami in množica, ki jim je sledila, odpravili v ljubljanske Moste, kjer na bregu Ljubljanice stoji zapuščeni Kino Triglav. Približno tristo mladih je vstopilo v dvorano in si na improviziranem platnu ogledalo dokumentarni film francosko-nemške televizije Arte o ljudskih vstajah v Grčiji, na Danskem ter na Kitajskem. Rdeča nit pripovedi so bili kapitalistični odnosi, diktat lastnine, ki posameznike zaplete v (fizično) nasilje in jih prisili v upor.
Zasedba propadajočega spomenika kulture je bila lepa ideja in peta vseslovenska ljudska vstaja se je ponovno izkazala za katalizator angažirane družbe. »Imeli smo peto vstajniško skupščino, zdaj se tudi v Ljubljano selijo sestanki četrtnih skupnosti, ki so jih uspešno zagnali vstajniki v Mariboru,« je naštevala mlada protestnica in humanitarka Barbara Vodopivec. »Počasi se premikamo naprej. Hitreje tudi ne gre. V Latinski Ameriki so se socialna gibanja začela že pred tridesetimi leti, pa še danes ugotavljajo, kaj vse še morajo doseči.«
Sobotna vstaja je bila tudi umetniški performans. Tokrat protestniki sicer niso organizirali glasbenega in pesniškega Protestivala, nastopil pa je partizanski pevski zbor Pinko Tomažič iz Trsta. Pankrt Colnarič je po nastopu rekel, da bi Slovenija potrebovala tudi novo dozo panka. »Absolutno! Pank je jeza nad obstoječim stanjem, izražena z glasbo. Vendar ne le pank, jezo bi morali izražati vsi umetniki. Zdaj bi potrebovali kiparje, ki bi z macolami razbijali po skalah!« Iz tega bi gotovo kaj nastalo.
