Obstajajo športniki, za katere velja, da bi bili vrhunski v številnih različnih športih. Med njih lahko bržčas štejemo tudi Gregorja Ropreta. Pri šestih letih je najprej stopil na drsalke, saj je skupaj z bratrancem Anžetom (oba sta rojena leta 1989) igral hokej v mlajših selekcijah Olimpije. Oba sta bila uspešna. V različnih starostnih kategorijah sta večkrat osvojila državni naslov, garderobo pa sta delila tudi s sedanjima reprezentantoma Žigom Pancetom in Janom Urbasom.
To so bila otroška leta, ko bratranca Ropret na hokeju nista pokurila vse energije, zato sta hkrati začela trenirati še odbojko. »Nad odbojko me je navdušil Miha Blaznik, ki je imel odbojkarski krožek. Začel sem jo igrati v tretjem razredu,« je svoj prvi stik z odbojkarsko žogo opisal Gregor Ropret. Toda ob koncu osnovne šole treningi postanejo bistveno zahtevnejši. »Preveč je bilo različnih treningov, zato sem se moral odločiti samo za en šport. Hokej sem imel zelo rad, saj sem ga treniral od šestega leta. To je bila težka odločitev, še zlasti ker sem bil mladenič v sedmem razredu, toda izbral sem odbojko,« je povedal Grega Ropret. Drugače je izbral Anže Ropret, ki zaradi modernega stila oblačenja slovi kot največji metroseksualec med hokejisti.
Bratranca sta bila v mladosti nerazdružljiva. »Od malih nog sva vse počela skupaj,« pravi Gregor. Kmalu je v njuno družbo prišla tudi Gregorjeva mlajša sestra Petra, ki je prav tako odbojkarica, saj igra v prvi slovenski ligi za Vital. »Sestra je bila vedno v najini družbi in se vedno zgledovala po nama, zato je začela trenirati odbojko,« se spominja Gregor Ropret. »Sestra je bila že od malega močna oseba, večkrat je bila celo odločnejša in pogumnejša od mene. Praktično je ni bilo treba čuvati, ker je bila precej samosvoja.«
Gregor je zdaj vrhunski odbojkarski podajalec, ki je osrčje vsake ekipe. »Podajalec sem postal, ker sem bil med najmanjšimi. Do konca osnovne šole sem bil precej majhen in najmanjši v razredu. Zato so me dali na pozicijo podajalca, kjer višina ni toliko pomembna. Odbojko sem imel zelo rad in hitro sem dokazal, da imam dober občutek za žogo, kar je bil prav tako razlog, da sem postal podajalec,« se spominja Ropret, ki pa zdaj ni več med najmanjšimi podajalci. »Na presenečenje vseh sem v prvem in drugem letniku srednje šole precej zrasel. Zdaj imam 192 centimetrov, kar je dovolj za igranje na vrhunski ravni.«
V družini Ropret je medijsko izpostavljena še ena oseba. To je Gregorjev oče Metod, ki je župan Občine Brezovica in predsednik Odbojkarske zveze Slovenije. »Na to dejstvo sem se že privadil. Vedno sem si na funkciji župana ali predsednika predstavljal precej drugačne ljudi, kot poznam svojega očeta. Doma smo potrebovali precej časa, da smo se ga privadili gledati v medijih tudi v tej luči,« je dejal Gregor. »Ko se je odločil, da postane predsednik odbojkarske zveze, sem bil proti. Povedal sem mu, da je stanje zelo težko in da bo precej pripomb, ker sem jaz v reprezentanci. Na koncu se je vseeno odločil za to funkcijo. Skrbelo me je, kako bo vse skupaj izpadlo v medijih, ko bom vpoklican v reprezentanco, moj oče pa bo predsednik. Najprej sem bil s tem precej obremenjen, a sem v zadnjem času dokazal, da si v vsakem primeru zaslužim povabilo v reprezentanco.«
Čeprav igra za profesionalni klub in igra v ligi prvakov, je Ropret lani septembra prišel do univerzitetne izobrazbe. Postal je diplomant ekonomske fakultete v Ljubljani. »Diplomiral sem po bolonjskem sistemu. To je eden mojih največjih dosežkov v življenju. Ponosen sem, da mi je uspelo uskladiti športno kariero in šolanje, saj bom imel tudi po koncu odbojkarske kariere možnosti za zaposlitev,« je dejal. »Športniki, ki zraven kariere tudi študirajo, vedo, da je to zelo težko. Ampak dokler sem še igral v Kamniku, kjer so bili treningi enkrat na dan in je bilo manj potovanj, se je dalo usklajevati vse skupaj. Dopoldan sem hodil na fakulteto, popoldan na trening. Če bi šel prej v ACH Volley, pa bi bilo težje, saj bi imel več treningov.«
Poleg kvalitetnejših treningov je Ropret pri ACH Volleyju dobil tudi priložnost za igranje v ligi prvakov. »Občutim večji pritisk. Vsako tekmo se gre na zmago, profesionalizem pa je na precej višji ravni. Za nadaljnjo kariero je to odlična osnova. Za mesto podajalca je namreč znano, da je potrebna velika mera izkušenj,« je rekel.
Lepe spomine ima na svojo prvo tekmo v dvorani Stožice. V dvoboju lanskoletne lige prvakov je Budvanska Rivijera vodila že z 2:0, na kar je tedanji trener ACH Volleyja Igor Kolaković v igro poslal Ropreta. Prišlo je do preobrata, zmaga pa je ostala v Ljubljani. »Tisto je bila moja prva tekma na najvišji ravni. Bil sem zelo vesel, da se je tekma tako končala. Dokazal sem sebi, klubu in odbojkarski javnosti, da si enkrat v prihodnosti zaslužim mesto prvega podajalca,« se spominja Ropret, ki je zdaj med najbolj priljubljenimi odbojkarji ljubljanskega kluba, predvsem med dekleti. »Vedno je zelo prijeten občutek, ko pridejo punce do tebe in te prosijo za podpis in skupno fotografiranje. Vedno jim skušam ustreči, saj mi je to zelo prijetno. Nikoli si nisem predstavljal, da bom kdaj na tej ravni, da bo kdo prišel do mene po avtogram.«
