Čeprav je pred kratkim zakorakal v 30. leta, bi ga lahko uvrstili med padalske veterane, saj je v 13 letih padalskega udejstvovanja v basejumpingu opravil več kot 400 skokov. S posebno napihljivo obleko, ki občutno podaljša let padalca, pa okoli 1200. »Nerad uporabljam to besedo, a bi rad, da se ljudje zavedajo, da je naš šport na neki način ekstremen. Morda je tudi rahlo družbeno nesprejemljiv. Ko vidiš nekoga, ki se obleče v najlonsko obleko in je videti kot Batman, nato pa se vrže s pečine, si ne moreš misliti drugega, kot da je malce nor,« obrazloži Senica, ki je tudi sam oče, zato je nekaj časa razmišljal, da bi opustil padalstvo. »Na koncu sem ugotovil, da pretirano obremenjevanje s tem ni smiselno, kajti moj pristop ostaja isti. Tudi pred otrokom sem delal vse, da so bile moje odločitve varne in preudarne. Res pa je, da je bilo na začetku zato več notranjega dialoga.«
Diplomant fakultete za šport ima najraje skakanje s pečin, čeprav je v preteklosti poskusil tudi s skoki z mostov. A pravi, mu je pri njegovem načinu basejumpinga najbolj všeč to, da veliko časa preživi v naravi. »Pri mojih skokih me birokracija toliko ne ovira, prav tako nisem odvisen od letal. Ni lepšega, ko lahko pograbim nahrbtnik, pogledam vremensko napoved in se podam v hribe. Tam je cel svet tvoj. Čista svoboda,« meni padalec, ki prisega predvsem na dva ali tri tisoč metrov visoke alpske vršace.
Tako kot pri smučarskih letalcih pa se nismo mogli izogniti vprašanju po občutkih, ki jih doživlja v zraku: »Takrat izklopim zvok, zadiham in sem v svojem svetu. Pričakovalo bi se, da mi srce takrat močno razbija, a je nasprotno. Skozi udejstvovanje v tem športu se človek nauči nadzorovati telo in sporočila, ki ti jih pošilja. Svoj utrip v času skoka umirim pod povprečje, dvigne se mi šele po pristanku.«
Kljub na stotine opravljenim skokom Senica svoj šport jemlje resno in, kot priznava, se mu je že pripetilo, da se je raje vrnil v dolino kot pa brezglavo tvegal: »Če gre za nov, zahteven skok, še vedno čutim tremo. Predvsem spomladi, ko se začne naša sezona in še nimaš pravih občutkov. Včasih me zaobide tudi čisto prvinski strah, a takrat raje odkorakam stran. Lahko izdam, da imam na svoji opremi roza zajčka, ki sem si ga prislužil prav zaradi tega, ker sem vrh največkrat zapustil peš.« Na to je kar ponosen, saj tudi po zaslugi tega čuta v svoji več kot desetletni karieri ni staknil še nobene poškodbe.
