»Katastrofa. Ne vem, kaj se je dogajalo z nami in kaj je razlog za visok poraz. Morebiti smo pregorele v preveliki želji za finalom. Škoda, na najpomembnejši tekmi v sezoni smo prikazale najslabšo igro, namesto da bi najboljšo,« je bila po neuspehu proti evropskim prvakinjam iz sezone 2010/11 vidno razočarana in nezadovoljna Krimova ostrostrelka Barbara Lazović (nekoč Varlec). Na prvi tekmi na Norveškem se sploh ni vpisala med strelke, v Stožicah pa je dosegla tri zadetke (ob številnih zgrešenih strelih in taktičnih napakah), vendar skupaj s soigralkami utonila v podpovprečno sivino.
Začetek tekme (med ogrevanjem je Larvikova svetlolasa lepotica Linn Joprum Sulland kar na igrišču plesala ob zvokih Krimove uradne himne) ni obetal poloma gostiteljic, kajti slovenske prvakinje so po dobrih šestih minutah vodile s 4:1. »Ne samo Slovenija, tudi Evropa bo naša,« je gledalce spodbujal dežurni napovedovalec, toda kmalu je sledil šok. V devetih minutah je Larvik naredil delni izid 8:0 (!) in vedno bolj je prihajal do izraza transparent peščice gostujočih navijačev, na katerem je pisalo »Dobrodošli v peklu«.
»Ne, nismo podcenjevale nasprotnic po zmagi na Norveškem in se že videle v finalu, kajti Larvik igra v gosteh še bolje kot doma. Vedele smo, da na prvi tekmi nismo pokazale vsega, kar znamo, predvsem v obrambi. Upale smo, da bomo v Stožicah to popravile, da bo izid še boljši in da bomo šle v finale,« je priznala Brežičanka, ki je zaradi poroke s srbskim rokometašem Vukom Lazovićem (imata sina Luka) nekaj časa zelo resno razmišljala o igranju za reprezentanco Srbije. V nadaljevanju obračuna z Larvikom (v zadnjih štirih sezonah je že štirikrat igral v polfinalu) so povsem neprepoznavne krimovke padale iz napake v napako, gostujoči hitri vlak pa je neusmiljeno drvel skozi Stožice.
Krilne igralke sploh niso dobivale žog, krožni napadalki sta bili odrezani, vratarki sta skupaj zbrali le pet obramb, zunanja linija pa je strelsko povsem zatajila. Susann Müller in Andrea Penezić sta na Norveškem skupaj dosegli kar dvanajst zadetkov, tokrat pa polovico manj ob kar petnajstih zgrešenih strelih. »Med polčasoma smo se v garderobi dogovorili, da moramo igrati bolj s srcem, čustveno in borbeno, da moramo iti na glavo. Poskušale smo, a ni šlo. Larvik nas je enostavno dobil v svojo 'mašino' in neusmiljeno kaznoval vsako našo napako,« je ocenila 25-letna in 183 centimetrov visoka Barbara, ki je eno sezono (2009/10) nosila tudi dres srbskega kluba Zaječar.
Tudi v drugem polčasu je bila v Stožicah očitna igra mačke, kljub skandiranju domačih navijačev »Tigrice, tigrice« pa so bile njihove ljubljenke bolj podobne brezzobim muckam. Razlika v Larvikovo korist je vztrajno naraščala, rekordna pa je bila deset zadetkov (26:16 v 56. minuti in 27:17 minuto pozneje). »Po ugodnem izidu na Norveškem smo imele finale na pladnju. Najtežje je, ko izgubiš polfinale in ostaneš na pragu rokometnega raja. Zdaj moramo dvigniti glave in se psihološko pobrati, čeprav bo zelo težko,« se zaveda Lazovićeva (v finalu daje več možnosti Györu), ki pa vseeno letošnjo sezono ocenjuje pozitivno. »Cilj, uvrstitev v polfinale, smo dosegli. Imamo mlado ekipo, ki je skupaj šele prvo leto. Že zdaj se moramo začeti pripravljati na naslednjo sezono, v kateri bomo igralke za leto starejše, izkušenejše in bolj uigrane. prepričana sem, da bomo naredile še korak naprej.«
