Ali ste kdaj pomislili, da bi v pasjo uto (z velikim rotvajlerjem) vrgli kilogram klobas v upanju, da ste jih dali na varno, na skrito mesto v bunker, v shrambo za čas najhujše lakote in pomanjkanja? Verjetno ste na to pomislili samo v šali ob koncu pivske noči. Zanimivo, kako smo ljudje racionalni in previdni, ko gre za izbrane mesnine in štirinožca na dvorišču. Ne, ne, pes nam pa že ne bo čuval prekajenih zalog. Pravi gospodar že ve, kam sodijo priboljški. Pravi gospodar se mora v času krize obnašati skrajno racionalno in preudarno. In potem tip med dolgim monologom pokadi pol škatlice cigaret in popije sedem velikih piv. Z žetoni napolni avtomat za pikado ter hkrati nazdravi prijatelju, ki je, po domače povedano, nategnil zavarovalnico za veliko odškodnino. Evo, pa smo tam. Državo imamo takšno, kakršno si zaslužimo. In v njej vlada takšen red, za kakršnega smo se pripravljeni žrtvovati. Ne mislim na deset nedeljskih volilnih minut vsaka štiri leta. Govorim o resničnem žrtvovanju. O herojih. O nepodkupljivih ljudeh z visoko moralo in etiko. O umirajočih za svoj prav in o verujočih v idejo do smrti. Govorim o Martinu Luthru Kingu, o Ani Politkovski in o Nelsonu Mandeli. Govorim o bratih Kennedy, o Janu Palachu, o Tomu Križnarju, o modernih vitezih in o otroškem poštenju. Govorim o dobrotniku iz Negove. Nanj in na njegovo usodo smo popolnoma pozabili. Kot da ne bi nikoli živel in kot da bi resnično umrl zaradi ostrostrelske mojstrovine vaškega pijančka. Pa kaj še. Ampak ne, mi Slovenci lažemo sami sebi, si zatiskamo oči in upamo. V upanju smo svetovni prvaki. Ah. Saj bo boljše. Še deset let počakajmo, pa se bo zagotovo kaj spremenilo. Saj drugje je še slabše. Poglejte Rusijo, Srbijo in Italijo. Popoln kaos in brezpravje. Uf, smo postali nezahtevni in nerazsodni. Pred kratkim smo v času vodenja EU sanjali Švico, prehitevali Češko in se smejali Balkanu. Komu že? Hrvatom in Srbom? Lahko so nam za vzor, saj so ravno v teh državah na dolgoletne zaporne kazni obsodili največje barabe!
Sanacija bančnega sistema, dokapitalizacija, slaba banka, konsolidacija, prenos terjatev, transparentnost, strokovna presoja bančnikov, odpis dolga… Vse mogoče termine in skovanke nam bodo prodali, samo da ne bi kdo izmed ljudstva izrekel ključne besede – povejte imena tistih, ki so zasrali! Želimo imena vseh odgovornih za slabo upravljanje moje, tvoje in naše banko. Za prihodnost tebe in tvojih otrok gre, spoštovani bralec! Gre za prihodnost množice, ki je že pet let na robu preživetja. Gre za čim hitrejšo rešitev bednega položaja 120.000 brezposelnih. Za vraga, zakaj ne zahtevate resnice o slabih posojilih vaše NLB, ki je vreča brez dna?
Na dnu bomo ostali, dokler ne bomo vsi v en glas zarjoveli »Dovolj je bilo!« in pri tem s pestjo udarili po mizi. Do takrat bomo brezposelni in ves ta čas nam bo bančni strokovnjak neprekinjeno in sofisticirano kradel. Ustrahoval nas bo z bankrotom in prisiljeni bomo v varčevanje. Ves ta čas pa bomo na prvo mesto še vedno postavljali transparentnost in poštenost. Pa ne me basat. Z našo transparentnostjo bomo še sonce proglasili za črno. Očitno še vedno predobro živimo, da se ne izpostavimo za resnico. Računamo na tiste z ulice in oblast se tega zaveda. Oblast ni neumna, izkorišča rajo, kolikor ji ta to dopušča. Slovenski človek pa po vrtičkih vzdihuje, kakšno srečo ima, da prejema 600 evrov plače. Ja, pomembno je, da imamo za položnice. Za državno elektriko, za javno komunalo, za odvoz smeti, ki jih ločene po geografskem območju nekdo dobro prodaja. Pa za državni Telekom moramo imeti konec meseca in za nacionalno televizijo. Joj, joj, »lubi« Slovenci! Čas je, da se združimo in zahtevamo imena! Zahtevajmo krivce slabih kreditov. S tem bomo naredili prvi korak k sanaciji bank. V nasprotnem primeru bomo še naprej dajali klobase v hrambo sosedovemu psu, ki je obljubil, da bo to storil strokovno in po svoji vesti. Zato nam ni treba prav nič skrbeti za njegov slinasti gobec. To zgodbo kupujemo in se ji ne upremo. Še več. S tem zastrupljamo naše otroke in naš lepi slovenski košček zemlje na planetu. Pravijo, da z leti tudi lepota mine. Vse bolj razumem, kaj so želeli povedati. Zato očistimo Slovenijo! Zahtevajmo imena in odgovornost tistih, ki so krivi za nastalo situacijo. Začnimo pri NLB. Imena na mizo, porkaduš! Končajmo z obdobjem kolektivne odgovornosti, za katero se skrivajo podkupljeni finančni strokovnjaki. To je prava čistilna akcija, ne pa da mladino nategujemo s pobiranjem papirčkov in se šopirimo z ekološkim zgledom. Žrtvujmo se za pošteno in pravično stvar. To je prioriteta slehernega odraslega, treznega človeka.
Borut Pahor je v predvolilnem nastopu svojo celotno kampanjo zgradil na temelju povezovanja in sodelovanja. Kot dokaz je predložil svoje zasluge pri vprašanjih narodne sprave v letih po osamosvojitvi. Pahor je govoril o svojem posredovanju pri spravi med Demosom in komunisti, o vsaj navzven pobotanem odnosu med Janšo in Kučanom ter o podpisu partnerstva med opozicijo in vlado v času vodenja Evropske unije. Türk je mirno odgovoril, da je dejanjem načelne sprave in sodelovanja političnih nasprotnikov botroval izjemen pritisk naroda in ne Pahorjeva politična modrost. Pritisk naroda? Aha, tega manjka. Samo dovolj močni moramo biti, pa nas bodo upoštevali. Tu smo ljudje res zaspali na lovorikah, postlanih z dobrimi plačami, avtomobili in drugo materialno navlako.
Moč je v pritisku naroda. Moč sva jaz in ti in milijon nama podobnih. Kot na plebiscitu, ki je imel udarno moč. Zato zahtevajmo imena odgovornih za popolno nestrokovnost pri vodenju NLB in s tem jasno pokažimo, da se z narodnim bogastvom ne dela kot svinja z mehom. To je naša odgovornost in očitno je le pritisk naroda pravi regulator in nadzornik prepirljivih levih in desnih ter njihovih »strokovnjakov« za vodenje državnih podjetij. Ali pa zaprimo štacuno in se odpravimo za hlapce na dunajski dvor. Svobodno in pravično skupnost je treba negovati z odločnimi, poštenimi dejanji!
Gašper Podjed, Planina
