Vladimir Pavšič, ki je ustvarjal več kot pet desetletij, se je v Mateja Bora preimenoval med drugo vojno, ko je svojo prvo pesniško zbirko Previharimo viharje leta 1942 tiskal v ilegali v Ljubljani in je bil zaradi tajnosti prisiljen zamenjati svoje ime. Bor je tako postal slavnejši od Pavšiča, a slednjega to ni kaj dosti motilo, saj je menil, da je marsikdo v vojni izgubil veliko več kot svoje ime. Je pa tu in tam, predvsem na poštnih uradih, zaradi psevdonima doživel različne zaplete, saj pod imenom Matej Bor ni imel dokumentov ali državljanstva.
Bal se je svojih pesmi
Po diplomi iz slavistike je Matej Bor nekaj časa najprej deloval kot novinar, nato pa kot profesor v Kočevju. V literarni ring je vstopil kot gledališki in slovstveni kritik, ki je objavljal v Ljubljanskem zvonu. Med opravljanjem kritiškega poslanstva je bil pogosto, kot je sam priznal, oster, piker in celo sardoničen, zaradi česar si je že v mladosti nakopal sovraštvo nekaterih avtorjev. Prve stihe je objavil prav tako v Ljubljanskem zvonu, in sicer leta 1940.
Med velike domače pesnike se je vpisal z že omenjeno zbirko Previharimo viharje, s katero je neposredno pozval k uporu zoper okupatorja. Delo, ki je bilo med vojno najjasnejši glasnik teženj slovenstva, pa ni imelo le izjemne vsebinske moči, temveč tudi velik simbolni naboj, saj je šlo za prvo ilegalno izdajo pesmi v okupirani Evropi. Že ko so pesmi nastajale, je pretila nenehna nevarnost, da Bora prime policija in najde uporniške verze, zaradi česar jih je skrival med poleni pri peči ali v zeljnatih glavah. Tiskanje zbirke je potekalo sredi okupirane Ljubljane v prvi partizanski tiskarni Podmornica, kjer je celotna tiskarska ekipa tvegala svoja življenja. A kljub temu knjiga po zunanji podobi ni v ničemer zaostaja za tistimi, ki so bile izdane v mirnih časih, saj je bilo nekaj izvodov vezanih celo v usnje. Med vojno je Matej Bor skušal izdati še eno zbirko, ki so jo pripravljali na Gorenjskem, a je od nje preživelo le nekaj izvodov, saj je med tiskanjem vdrla policija in uničila skoraj celotno naklado. Vrh tega so si med vojno pesnikovi nasprotniki njegovo poezijo prizadevali razveljaviti tako, da so v domobranskih časopisih marsikateri verz preoblikovali po svoje.
»Moje pesmi so bile eksplozivne. Ustrašili so se jih. Tudi sam sem se jih bal. Nič čudnega, saj so bile kot moja smrtna obsodba, ki sem jo sam podpisal,« je v nekem intervjuju priznal poet človekovega osvobajanja, kakor so ga mnogi imenovali. A kljub vsemu je bil prepričan, da sta mu partizanstvo in vojna, čeprav je bil to strašen čas, prinesla določene dimenzije, ki jih sicer najbrž kot pesnik ne bi doživel. Marsikdo meni, da je vojno umetniško in etično osmislil. »Borova partizanska pesem je bila obrnjena navzven, h kar najširšemu avditoriju. (…) Bor ni bil pesnik groze in intimne človeške stiske v nečloveških vojnih razmerah, ampak pesnik bojevitega osvobajanja. In NOB je bil za mnoge, za Mateja Bora tudi intimno, pesniško in občansko, in predvsem etično vprašanje,« je pred leti zapisal Ciril Zlobec.
Od partizanstva k ljubezni
Iz partizanskega obdobja je poet revolucije zapustil še danes širši javnosti znane verze pesmi Hej brigade, za katero si je sam zamislil tudi melodijo, čeprav jo je uglasbil Franc Šturm. Zložil jo je leta 1942, ko se je zaradi neke naloge iz partizanov vrnil v Ljubljano, kjer pa so se ves čas oglašale brzostrelke, zaradi česar se je tu počutil ogroženo in se mu je tožilo po partizanskih kolegih.
V drugi zbirki, naslovljeni Pesmi, iz leta 1944 je Matej Bor združil gromki zven partizanstva z intimno poglobljenostjo, medtem ko se je v naslednji zbirki Bršljan nad jezom (1951) povsem predal intimizmu. V povojnih zbirkah je prevladovala meditativnost o ljubezni in smrti, mnoge pesmi pa so vzniknile, ko je zaslutil, da sodobna civilizacija izgublja emocionalno bit. Tako je v ciklusu Šel je popotnik skozi atomski vek (1958), ki je veliko pozornosti požel tudi v tujini, izrazil strah pred tehnološkim napredkom, ki naj bi pripeljal do samouničenja človeka. Tudi sicer se je pogosto ukvarjal z ekološkimi vprašanji in celo prevzel funkcijo prvega predsednika Zveze za varstvo okolja Slovenije.
Res je, da ga širša javnost pozna predvsem v vlogi domoljubnega poeta, toda ne gre zanemariti preostanka njegovega opusa. Partizanstvo je v njem prebudilo tudi dramatika, leta 1961 pa se je z romanom Daljave prvič preizkusil še na proznem terenu, na katerem je tudi v kasnejših delih za snov večinoma jemal psihologijo posameznika in družbe. A tako v dramatiko kot prozo je vnašal tudi liriko. Tu in tam je ustvaril še kakšen filmski scenarij, med drugim za priljubljeni celovečerec Vesna, ali spisal mladinsko delo, pomembno sled pa je pustil tudi na prevajalskem področju, kjer se je še posebej specializiral za Shakespearove drame in komedije. Vrh tega ga je vznemirjalo raziskovanje slovenske in slovanske zgodovine ter etnologije.
Sumljiv za politično oblast
Tudi v povojnih delih je Matej Bor vseskozi kritično meril aktualno dogajanje in bil med prvimi, ki se je uprl estetiki socialističnega realizma, zaradi česar je bil pogosto pod drobnogledom oblasti. »Vloga umetnika se nikoli ne spremeni. Ustvarja lepoto, v kateri odseva tudi resnica,« je poudarjal. Zato so uredniki in založniki temeljito pregledali celo vsako njegovo basen za mlajše bralce, saj so se bali, da je pod nedolžnimi besedami zamaskiral kaj pohujšljivega in nevarnega. Sicer je bil naklonjen partiji, a se je kot umetnik nagibal k individualni svobodi in tako kdaj pa kdaj prekršil njena pravila.
Potem ko je bil poklican za vodjo slovenskih oddaj radia Beograd in iz Rima deloval kot dopisnik tiskovne agencije Tanjug, je bil avgusta leta 1946 imenovan za direktorja SNG Drama Ljubljana, vendar je na tej poziciji ostal le dve leti, kajti ni se strinjal z repertoarji, ki mu jih je želel vsiliti politični vrh. Denimo predstava Družinska sreča ruskega avtorja Vodopjanova je bila že po prvi ponovitvi umaknjena z repertoarja, saj je oblast v njej videla preveč nostalgije po kulturi ruskih meščanskih salonov.
H kulturni sferi je pomembno prispeval tudi kot predsednik Društva slovenskih pisateljev med letoma 1959 in 1961 ter kasneje še kot predsednik Zveze pisateljev Jugoslavije (1965–1968). Močno pa je pripomogel tudi k temu, da se je Slovenija kot prva socialistična država vključila v mednarodni PEN. Že leta 1947 je prejel prvo Prešernovo nagrado, in sicer za dramo Raztrganci, naslednja mu je bila izročena pet let kasneje za pesniško zbirko Bršljan nad jezom, leta 1962 pa je dobil še nagrado Prešernovega sklada za roman Daljave. Prejel je tudi nagrado Avnoja, ki je v drugi Jugoslaviji veljala za največje literarno priznanje. Življenjsko pot je sklenil pred dvema desetletjema in tik pred smrtjo bralcem ponudil še en roman, Jernov rokopis ali Martinova senca.
