Katarina Veselko

Najlažje razložim tako, da je to nasprotje »trdih veščin«, ki jih ljudje bolj poznajo. Trde veščine so potrebne za opravljanje posameznih specifičnih delovnih nalog, kot na primer izdelava excelove tabele, pri mehkih pa gre za delo z ljudmi. Kako komuniciramo, razmišljamo in čustvujemo, vodimo ljudi in predvsem, kako delujemo. Z moje perspektive je to takšen poklic, kjer nikoli ne prideš do točke, da ne bi mogel biti še boljši, spretnejši. Ljudje se med seboj razlikujemo, tako da je pristope treba ves čas prilagajati posameznikom in skupinam, s katerimi se srečujemo.

Pri nas že nekaj časa obstajajo, ampak zavest v podjetjih, pa tudi pri študentih med študijem, je glede pomembnosti takšnih sposobnosti v primerjavi s tujino še vedno na relativno nizki ravni. Potreben je premik naprej, da se bodo ljudje začeli zavedati pomena mehkih veščin. Pogosto je bolj kot to, kako nekdo opravlja delovne naloge, pomembno, kako je sposoben sodelovati z drugimi ali pa kakšen stik lahko vzpostavi s stranko. Komuniciranja se lahko naučimo. V naši družbi še vedno prevladuje miselnost, da so to neki talenti, ki so prirojeni, in da karizmatični ljudje preprosto »takšni so«. A se pravzaprav lahko ogromen del naučimo, le dobro je imeti ob sebi nekoga, ki nas zna skozi takšen učni proces voditi. V pomoč organiziramo tudi delavnice.

Med podjetji so na takšno učenje pripravljena predvsem tista, ki se premikajo v modernejšo organizacijsko kulturo, torej tista, ki niso več urejena tako piramidno in kjer delo temelji na sodelovanju. Študijski procesi sicer po večini niso naklonjeni tovrstnemu učenju, zato pa se pomena teh veščin vse bolj zavedajo študentska društva in organizacije, ki podpirajo neformalno izobraževanje. Ravno te dajo marsikateremu študentu priložnost, da lahko v varnem okolju preizkusi svoje sposobnosti. Tako mladi vodijo skupine, sodelujejo med seboj, organizirajo dogodke, komunicirajo s podjetji in strokovnjaki. Ne morem sicer reči, da so mladi nujno bolj dovzetni za takšno obliko delovanja kot starejši, drži pa, da so starejši odraščali v času, ko so bile te stvari manj pomembne. Veliko bolj je bilo cenjeno individualno delo, medtem ko se mladi danes zavedajo, da se okolje spreminja in da so naši medosebni stiki še kako pomembni. V komunikativnem okolju informacije krožijo in se nadgrajujejo, kar pomeni, da je vsem prijetneje in lažje delati.

Že od majhnega me je veselilo, kadar sem lahko ljudem, ki so to želeli, odpirala neke nove poglede. Bolj formalno pa sem se s tem začela ukvarjati na fakulteti, ko sem se pridružila Društvu študentov psihologije Slovenije. Že v drugem letniku sem kot vodja na noge postavila skupino PsihoMOČ, ki organizira psihološke delavnice za druge študente, in tako se je začelo. Na mednarodnem kongresu sem videla reklamo za poletno šolo »Train the Trainers« in bila takoj odločena, da se je bom tudi udeležila, čeprav je bilo razpisanih le 12 mest. Tam sem spremenila svoj odnos do izvajanja delavnic, kar je odločilno vplivalo na moj nadaljnji razvoj. Do takrat sem bila namreč prepričana, da sem v podajanju znanja dobra, manj pa sem se posvečala vprašanju, kaj imajo od mojega dela drugi in kaj jim lahko dam. Po tej poletni šoli se je vse začelo odvijati še hitreje. Sledili so treningi, ki sem jih organizirala sama, sodelovala sem pri projektih drugih študentskih društev in do konca študija izvedla že okoli 300 ur treninga v Sloveniji in po Evropi.

Imela sem veliko težavo, da sem marsikdaj delovala zastrašujoče, nisem imela zadržkov pri govorjenju, rada sem se izpostavljala. Ravno poletna šola, ki sem se je udeležila, je spremenila ta moj odnos in deloma tudi mojo osebnost. Do trenerjev sem bila namreč precej kritična in imeli so občutek, da jih ne cenim. Po pogovoru z enim od njih se je spremenilo marsikaj. Premik je sprožilo predvsem spoznanje, da je njemu zares do tega, da od tega dogodka nekaj odnesem, in se je zato odločil, da mi iskreno pove, kakšen vtis sem naredila. V meni je videl potencial in ni mu bilo vseeno, da bi ga vrgla stran samo zato, ker se nisem znala vesti. Ugotovila sem, da šele takrat, ko se zavedamo omejitev svojega znanja, lahko te tudi presežemo.

Če pogledam sebe in študente psihologije, bi lahko rekla, da smo vedno imeli občutek, da nismo dovolj dobri in da tudi nikoli ne bomo. Znanja nismo znali prodajati in občutek po štirih, petih letih študija je bil podoben tistemu na začetku – kot da ničesar ne znamo. Pri mladih na splošno pa se mi zdi nevarno to, da se pogosto vdajo v usodo in da je preveč pesimističnih misli o tem, kako zelo je težko. Odgovornost radi prenašamo na druge ljudi, politiko, okoliščine. Premalo je tudi zavedanja, kako zelo so pomembne obštudijske dejavnosti. Angažiranost in samoiniciativnost sta danes nepogrešljivi in vsi tisti, ki so študentska leta vzeli zgolj kot čas formalnega izobraževanja ali pa zabave, slej ko prej naletijo na oviro, ki jo težko premostijo. Temu seveda sledi občutek, da sami, brez denarja, zvez in poznanstev, ne morejo narediti ničesar. A še vedno je vse mogoče, sama menim, da je zagotovo bolje narediti korak ali dva sam kot pa čakati na nekoga, ki ti bo mogoče dal priložnost.

Med študijem sem delala stvari, ki so me zanimale in mi poleg tega prinašale tudi osebno zadovoljstvo in razvoj. Seveda pa sem ves čas dopolnjevala svoj življenjepis in si vsake toliko časa rekla: »Glej, pa si nekaj že naredila v svojem življenju.« Če pa so obštudijske aktivnosti obveznost, nujno zlo, ti to verjetno ne prinese nobenega osebnega zadovoljstva. Ne predstavljam si, da bi nekdo vložil veliko časa in energije v nekaj, za kar ni notranje motiviran, in vprašanje je, ali bi od tega res odnesel izkušnje, ki bodo v pomoč pri iskanju službe. Službe nisem dobila zaradi polnega življenjepisa, temveč zaradi veščin, ki sem jih pridobila pri svojem delu med študijem. Pomembno je, da nam to, kar počnemo, omogoča razvoj in napredek v sposobnostih in znanju. Zagotovo pa zbiranje certifikatov na vsakem koraku ne zagotavlja, da boš takoj dobil službo.

Zagotovo ne le študijske obveznosti, čeprav sem tudi te povsem vestno opravljala. Verjetno predvsem to, da sem med študijem naredila ogromno neumnosti. Zdelo se mi je pomembno čim več stvari preizkusiti v praksi. Ljudje se učimo iz napak – najprej seveda iz lastnih, potem pa tisti spretnejši in bolj pozorni tudi iz napak drugih. Na delovnem mestu so te napake veliko dražje, marsikateri delodajalec si ne more privoščiti začetnikov in tako večkrat zaposlijo tiste, ki so svoj delež napak že nekje oddelali. To je tisto, čemur rečemo izkušnje – količina narejenih napak, ki nam jih ni treba ponavljati. Študentska društva in prostovoljske dejavnosti vidim kot nekakšen peskovnik, kjer se lahko igraš, zidaš, preizkušaš in vidiš, kaj deluje in kaj ne, ne da bi na koncu kdo zahteval denar nazaj. Na delovnem mestu se zelo hitro od tebe pričakuje, da napak ne boš delal ali pa da jih bo vedno manj. Zato se mi zdi bistveno pridobiti izkušnje med študijem in se igrati, vsaj malo, v tem peskovniku priložnosti.