Pisanje vlade je metanje peska v oči. Edino strateško delovanje je uveljavljeno na področju izobraževanja. Država je zagnala projekt romskih pomočnikov in začela vključevati romske otroke v predšolsko vzgojo v naseljih.
Drugi resorji so se odrezali slabše. Če pogledamo samo pripravo nove strategije na področju socialnega varstva do leta 2020, ta z Romi opravi v enem odstavku z nekaj alinejami. V aktualnem programu ukrepov vlade za Rome pa boste mrežo socialnega varstva zaman iskali.
Država resnično ne ve, kaj strateškega si želi storiti za Rome. Cilj ni niti zagotovitev dostopa do vode, niti urejanje pravnega položaja romskih naselij, niti ureditev protidiskriminacijskega okvira. Ni ne vsebinskih ne časovnih ciljev, kaj šele finančnih okvirov. Z leporečenjem torej oblasti zgolj odkljukajo obveznosti poročanja mednarodnim telesom in javnosti.
Pa si država tako res lahko umije roke? Na položaj Romov Slovenijo opozarjajo tri poročila OZN, tri poročila Sveta Evrope...In v posebnih poročilih tudi slovenski varuh človekovih pravic ter Amnesty International. Država si vsekakor ne more umiti rok, saj jo zavezuje pravo človekovih pravic.
S politično voljo pa bi Romom lahko omogočila človeka vredno življenje. Dostop do vode mora država zagotoviti vsem prebivalcem in kot nujni ukrep bi se lahko uredil zelo hitro. Enako velja za dostop do druge infrastrukture in pravne opredelitve statusa naselij.
V zadnjem času ste zagovorniki pravic Romov začeli intenzivno izpostavljati, da jih na stotine živi brez dostopa do pitne vode. To je preglasilo problem neustreznega šolanja, ki je bil v ospredju prej. Ste se odločili poudariti najbolj osnovni element, iz katerega izvirajo vsi drugi problemi?Še tako koreniti ukrepi na področju izobraževanja ne bodo dosegli učinka, če ne bodo potekali vzporedno z ukrepi na drugih področjih. Dokler učenci doma ne bodo imeli vode za redno higieno, dokler jih bo neprestano zeblo in ne bodo imeli elektrike, da bi se pozimi doma lahko učili ob luči, bo država pred izzivom. Izobraževanja ali zaposlenosti Romov pač ne moremo obravnavati ločeno od bivanjskih razmer.
Bi se lahko država, ki ne ve, kam se pri Romih obrniti, najprej lotila urejanja dostopa do vode in bi tako vsaj vedela, kateri cilj zasleduje?Voda ni edini problem, je pa osnovni problem. Človek, ki mora pol dneva skrbeti samo za to, da si bo iz oddaljenega studenca ali iz kakšne javne pipe domov prinesel vodo za pitje in kuhanje, ne more postati perspektiven član družbe. Pomanjkanje vode vpliva tudi na zdravje, o čemer je leta 2011 ministrstvo za zdravje pripravilo obsežno zbirko skrb zbujajočih lokalnih poročil.
Slovenija je sicer ena najbolj vodnatih držav na svetu...Najprej je treba pojasniti bistvo problema: dostop do vode je nesporna človekova pravica, kar pomeni, da jo mora država zagotoviti vsem svojim prebivalcem. Po slovenski zakonodaji pa je dostop do javne infrastrukture – in s tem tudi do vode – omogočen le za bivališča, ki imajo gradbeno dovoljenje. To pa je v nasprotju z mednarodno obveznostjo Slovenije, da svojim prebivalcem zagotovi dostop do vode, ne glede na status bivališča. Številne občine so prebivalcem naselij brez gradbenih dovoljenj sicer zagotovile dostop do vode, a zlasti v jugovzhodni Sloveniji občine tega nočejo storiti, kljub temu da Romi niso vedno sami krivi za to, kje živijo. Rome v občini Škocjan je denimo tja pred desetletji naselila takratna novomeška občina. Sledila je osamosvojitev, denacionalizacija in kar naenkrat niso več živeli na družbenem, temveč na zasebnem zemljišču. Nedavno so bili nekateri med njimi celo kazensko ovadeni zaradi »protipravnega zavzetja nepremičnin«.
V Amnesty International zato pozivamo državo, naj zagotovi dostop do vode vsem. Politične volje do sedaj ni bilo in tudi posebni razpisi za gradnjo infrastrukture v romskih naseljih kot pogoj za prijavo določajo gradbeno dovoljenje. V nekaterih občinah bodo Romom kmalu napeljali optične kable, kar je seveda prav, le nekaj kilometrov stran pa drugi Romi nimajo vode, elektrike, stranišč. Meni se zdi to narobe svet.
Obstaja veliko načinov za ureditev vodne napeljave, a tisti, ki o tem odločajo, nimajo vizije ali interesa. Kjer je podtalnica, bi bil dostop enostavno uresničljiv s pomočjo vrtin, za katere ni treba imeti gradbenega dovoljenja. Kot nujen takojšnji ukrep je mogoče urediti tudi sistem kapnic ali cistern. Ali pa, če je že treba, naj spremenijo zakonodajo, da se lahko na vodovod ljudje začasno priključijo brez gradbenega dovoljenja. To do končne ureditve ne bi učinkovalo na pravni status objektov.
Politika si ignoriranje Romov najbrž lahko privošči zato, ker tudi državljani, ki bi sicer lahko razvili empatijo do Romov, mentalnega stika z njihovim položajem sploh ne morejo vzpostaviti. Živijo v modernih hišah, kjer se vse premika na elektriko, voda pa teče iz najmanj petih pip...Kdo pa vidi romsko družino v baraki brez vode in elektrike, s stenami iz kartona, ki po vodo hodi v onesnažen potok ali na pokopališče? Teh ljudi nihče ne opazi, večinoma pa niti ni priložnosti, da bi jih opazili, saj živijo povsem ločeno od večinske družbe. Ob tem javnost niti ne ve, da so na ločene lokacije Rome naseljevale prav oblasti. Javnost tudi ne ve, da je bila še pred manj kot desetletjem v Sloveniji v osemletki dopustna segregacija Romov v ločenih razredih, ponekod celo v ločenih objektih.
Ljudje Rome poznajo samo po predsodkih, mnogi mislijo, da so sami krivi za svoj položaj, ne poznajo pa desetletij diskriminacije, ki je Rome pripeljala v sedanji položaj. In ne poznajo odgovornosti države za to, da vsem svojim prebivalcem zagotovi enake možnosti.
Zakaj se Romi ne pridružijo protestom ponižanih in razžaljenih po vsej Sloveniji, ki od politike zahtevajo boljše življenjske pogoje?Ni realno pričakovati, da bodo najrevnejši Romi izvajali akcije na Facebooku, saj sploh nimajo elektrike. Ne bodo se udeleževali protestov v Ljubljani, saj tudi avtobusna vozovnica ni poceni. Vendar ni res, da nikoli ne protestirajo. Združeni so v organizacije in tudi na politični ravni so zelo aktivni. Organizirajo proteste na lokalnih ravneh in podpisujejo peticije. Romi v Ribnici so denimo pred nekaj leti v več akcijah protestirali pred občino. To je bila fantastična akcija. Postavili so šotore pred vhodom v stavbo in opozarjali na to, da živijo brez vode, brez elektrike, brez dostojanstva. Žal pa niso dosegli ničesar. Njihovo naselje je še vedno brez vode in elektrike.
Bolgarija je zaradi neizpolnjevanja mednarodnih obveznosti že izgubila primer, ki ga je vodil Evropski center za romske pravice (ERRC) proti Bolgariji? Kakšen postopek je to?To je bila kolektivna pritožba na podlagi evropske socialne listine pred evropskim odborom za socialne pravice ter pred odborom ministrov Sveta Evrope. Gre za enega od mednarodnih postopkov, v katerih imajo žrtve kršitev človekovih pravic možnost obrniti se na mednarodno telo, če domači sistem ni učinkovit ali če sploh ne daje pravnih možnosti.
Sicer pa je bolj znan postopek zaščite človekovih pravic s pomočjo pritožbe na evropsko sodišče za človekove pravice. Bolgarija je bila na tem sodišču obsojena leta 2012 v primeru Yordanova. Bolgarske oblasti so skušale prisilno preseliti romsko naselje, ki so ga prej vrsto let pustile pri miru. Evropsko sodišče za človekove pravice je poudarilo, da imajo tudi prebivalci neformalnih, nelegalnih naselij določene pravice, saj so to njihovi edini domovi.
Se lahko to zgodi tudi Sloveniji?Zaradi neurejenega dostopa do vode in bivanjskih razmer se bo prej ali slej našel kdo, ki bo sprožil ustrezne postopke, tudi pred evropskim sodiščem za človekove pravice.
