V teh dneh so pripovedovali o težavah s katetri, pred meseci o težavah z zdravili, čez mesec bo zmanjkalo tega ali onega... Njihovi šefi si včasih mislijo, da so zaposleni tudi malo razvajeni in nepripravljeni na kompromise, ki jih zahtevajo težki časi. V grobem pa se tudi vodstva bolnišnic strinjajo, da zdravstvo ob trenutnem načinu varčevanja drsi v pogubo. Zaposlenim tako potihoma pritrjujejo, kadar na črne obete direktorji opozorijo preveč odkrito, pa jih kaj hitro ukorijo z višjih instanc. Tako pragmatično krmarijo med ohranjanjem dobrih odnosov z ministrstvom za zdravje in zdravstveno blagajno, da ne bi padli v še večjo nemilost, in namigi o slabši oskrbi bolnikov v prihodnje.
Smisel za humor je ob ponedeljkovem obisku ljubljanskega UKC izkazal tudi minister za zdravje Tomaž Gantar. Ugotovil je, da kljub grozečemu 22-milijonskemu rezu v prihodke največje bolnišnice ne bi smeli govoriti o padanju kakovosti in varnosti za bolnike – res pa se lahko podaljša kakšna čakalna doba. Kot je pripomnil direktor pediatrične klinike Rajko Kenda, gre v resnici za eno in isto, izumil pa je še metaforo o zatiskanju pasu okrog vratu, s katero je označil aktualni tip varčevanja. Sestanki ministrstva za zdravje in zdravstvene blagajne s predstavniki bolnišnic so očitno plodno okolje za obešenjaštvo.
Vsem trem stranem je seveda jasno, da je ključni problem v pomanjkanju denarja. Lahko bi še naprej v nedogled razpredali o številnih neracionalnostih, od predragih javnih naročil do kakšnega astronomskega dohodka ali prevelike razpršenosti kakšnega zdravljenja, a to je le del slike. Mnoge organizacijske spremembe terjajo novo zakonodajo, tudi če bi v zdravstvu čez noč dobili injekcijo poštenja in racionalnosti, pa bi bilo denarja še vedno premalo. Poleg tega podatki ne potrjujejo ocen čez palec, da je slovensko zdravstvo neznansko potratno. Če začnemo s tistimi, ki jih v poslovnih poročilih navaja UKC Ljubljana – primerljiva dunajska bolnišnica ima ob malo nižjem številu pacientov skoraj 1500 več zaposlenih. Podatki OECD in evropske komisije kažejo tudi, da so se izdatki za zdravstvo v kriznem času v Sloveniji zmanjšali bolj kot v večini drugih držav EU. Gantar ima prav, ko opozarja, da je potreben svež denar. Nujno je, da zdravstveni resor tudi drugi v vladni koaliciji za spremembo vzamejo resno.
Če UKC Ljubljana odvzamejo za nekaj milijonov evrov več, kot bolnišnica na leto porabi za medicinski material za enkratno uporabo (od katetrov do sistemov za infuzijo, sond, igel...), je jasno, da se bo to poznalo pri bolnikih. Ti pomanjkanje občutka, kaj se spodobi, upravičeno težko razumejo. Tudi če se zdravniki in medicinske sestre trudijo, da bi pomanjkanje denarja čim manj prizadelo vsakdanje delo, se zastopniki pacientovih pravic vse pogosteje ukvarjajo s pritožbami, ki kažejo na varčevanje vsevprek.
Humoren pogled na svet ima lahko v slabih okoliščinah zdravilne učinke. Norman Cousins je v delu Anatomy of an Illness (Anatomija bolezni) popisal svojo izkušnjo bolnika, ki sta mu pomagala človeški pristop zdravnika in smeh. Ob številnih tegobah je Cousins dočakal bistveno višjo starost in živel bolje, kot so mu obetale gole strokovne prognoze. Njegovo razmišljanje pogosto citirajo v razpravah o vplivu duševnosti na zdravje pa tudi kot primer pomembnosti dobrega odnosa med zdravnikom in pacientom. Ta odnos se v slovenskih bolnišnicah, v katerih način dela vse bolj diktira varčevanje, krha. Z zdravstvom se res ne bi smeli takole šaliti.
