Les je lep – a kaj, ko ga ne znamo tudi izkoristiti

»Spodbude države so le 'papirnate'«

Že sistemi daljinskega ogrevanja, kjer gre za prodajo toplote in ne lesa kot energenta, pomenijo neko dodano vrednost rabe lesa. A kot priznava dr. Nike Krajnc z Gozdarskega inštituta Slovenije, gre pri takšnih projektih za velike, za občine težko dosegljive naložbe. Ugodnejši bi bil koncept energetskega pogodbeništva, ki je lepo zaživel v sosednji Avstriji. Pri tem skupina kmetov ali lastnikov gozdov ustanovi zadrugo ali kakšno drugo obliko pravne osebe, investira v novo kurilnico na lesne sekance, zadruga pa nato z odjemalcem, denimo občino, sklene pogodbo o odjemu toplote. Kmetje svoje sekance prodajajo zadrugi, ta pa odjemalcem zaračunava dobavljeno toploto. A pri nas tak koncept ni zaživel. Povezovanje lastnikov gozdov ostaja bolj ali manj na ravni društev, je dejala Krajnčeva, kar pa jim ne omogoča neke tržne dejavnosti. Prah je opozoril, da tudi ni neposrednih spodbud za povezovanje lastnikov gozdov. »Imamo samo načelna razmišljanja, znanje, ki mu manjka realizacija.«

Večji sistem daljinskega ogrevanja je po Prahovih besedah le v Kočevju, nekaj imamo srednje velikih in manjših sistemov, a bistveno premalo. »Zakaj ne moremo povezati v vasi pet ali deset hiš, kjer bi lahko imeli bistveno cenejše ogrevanje? Tudi energetsko pogodbeništvo pri nas ni zaživelo. Ravno zato, ker smo pozabili na socialne zakonitosti slovenskega terena in človeka,« je dejal.

Prah meni, da država ne ponuja dovolj spodbud za tovrstne projekte. »Te so le 'papirnate',« je dejal in dodal, da mora država z umno zakonodajo in vložki nujno zagotoviti dvig lesne industrije. »Imamo akcijski načrt Les je lep, z veliko filozofiranja in malo realizacije. Ni državnih vložkov v lesno industrijo. Če ne bomo dodali več 100 milijonov evrov, se ta ne more postaviti na noge. Do takrat pa je bolje, da počasi sekamo. Lastniki gozdov si želijo spodbud in močne lesne industrije. Ne more pa biti kvalitetni ukrep lesne industrije samo na bazi 'kupiti les čim ceneje' in kvazipromociji. Lesna industrija mora znati ponuditi kapitalske povezave za lastnike gozdov.«

Po Prahovih podatkih je v Sloveniji med letoma 2007 in 2010 izrazito upadla poraba industrijskega okroglega lesa, na drugi strani pa se povečuje njegov izvoz, večinoma v Avstrijo in Italijo. Ob tem je Prah opozoril še na eno težavo slovenskega gozdarstva. »Imamo kvalitetne gozdove, največji problem pa je neizvajanje negovalnih del v zasebnih gozdovih, ki jih je že skoraj 80 odstotkov. Kar sekamo zdaj, so ustvarile generacije pred nami. Kar bi morali danes storiti pri negi gozda, se bo odražalo čez 30 in več let. Takrat bomo imeli gozdove slabše kvalitete, pa čeprav imamo naravne danosti za proizvodnjo kvalitetnega lesa.«

Kljub lastnemu lesu ga morajo voziti od drugod

Podobno kot v Šentrupertu razmišljajo v Črni na Koroškem, ki sodi med najbolj gozdnate občine v Sloveniji. »Želimo čim bolje izkoristiti les, ki ga imamo v občini. Dve tretjini ozemlja namreč pokriva gozd, lastniki pa so bodisi zasebniki bodisi Gozdno gospodarstvo (GG). Les veliko uporabljamo pri gradnji, ga kombiniramo z drugimi materiali,« je povedala županja Romana Lesjak. Dejala je, da je v njihovi občini sečnja v primerjavi z drugimi kraji celo nekoliko nižja. Po drugi strani lastniki gozdov še vedno veliko lesa odpeljejo drugam, večinoma v Avstrijo. »Ko pa ga potrebujemo, ga moramo voziti od drugod. Zato v kratkem pripravljamo strokovni posvet o gospodarjenju z gozdovi oziroma o tem, kaj lahko naredimo na področju izkoriščanja lesa,« je povedala. V občini se pripravljajo tudi na projekt daljinskega ogrevanja z lesno biomaso. »Želimo izkoristiti odpadni les. Če se bo izkazalo, da bo takšno ogrevanje za uporabnike cenejše, bomo šli v to.«

Na Koroškem je sicer Gozdno gospodarstvo (GG) Slovenj Gradec, ki danes zaposluje 163 ljudi, že pred desetimi leti začelo vzpostavljati gozdno-lesno predelovalno verigo. Njihov slogan je »od gozda do hiše«, je dejal direktor GG Silvo Pritržnik. »Povezali smo trajnostno, večnamensko in sonaravno gospodarjenje z gozdovi, žago v Otiškem vrhu ter predelavo lesa v Radljah, organizirali in postavili proizvodnjo in prodajo lesnih izdelkov in objektov iz lesa. Lesne ostanke izrabljamo za proizvodnjo električne in toplotne energije, to pa uporabljamo za sušenje lesa.« Povezano podjetje Lesoteka hiše je zadnje v povezovalni verigi. »Postavljamo nove temelje v gradnji z lesom z novo blagovno znamko Lesoteka. Imamo projekte za nadaljnjo obdelavo primarno obdelanega lesa,« je dodal Pritržnik.

Letos so v Radljah ustanovili logistični center za lesno biomaso, prek katerega bodo oskrbovali lokalne porabnike lesne biomase in kogeneracijsko napravo, načrtujejo naložbo v sistem sušenja lesnih ostankov s ciljem, da na trg ponudijo sušene lesne energente, prihodnje leto pa začenjajo projekte za povečevanje proizvodnih kapacitet in posodobitev žage. Pritržnik je poudaril, da se v zadnjih dveh letih res veliko govori o gozdno-lesnih verigah, vendar so to kapitalsko zelo zahtevni projekti. Tako so v desetih letih v lesno industrijo vložili približno 7,5 milijona evrov in se seveda morali zadolžiti. Druga težava je v tem, da je lesna industrija zelo povezana z gradbeništvom, ki je trenutno na kolenih. Poleg tega v Sloveniji tudi kultura uporabe lesa ni na ravni, na kakršni bi lahko bila, je dejal. Čeprav je težko konkurirati Avstrijcem, ki veljajo za najboljše predelovalce lesa, se Slovenjgradčani nekako prebijajo. »Vztrajamo in se trudimo. Zaenkrat smo še vsako leto poslovali pozitivno. Še vedno mislim, da je v lesu perspektiva.«