Vsi stoli v Narodnem muzeju Slovenije so bili tega večera zasedeni. Ljudje na njih so bili zatopljeni, njihove glave so bile pomaknjene za približno decimeter v levo. Na obrazih so se risali blagi nasmehi. Glasba je bila most, po katerem so hodili proti brezčasnosti. A ne kakršna koli glasba, temveč stara glasba, ki je ponujala sprehod od pozne renesanse do visokega baroka. Menda so se nekatera očesa navlažila, ko so poslušali mladenki in mladeniče iz vokalne skupine Ingenium Ensemble.
»Tudi jaz sem opazil podobne reakcije občinstva. Nisem vedel, ali so ljudje zaspani, ker je ura že pozna, ali jim je glasba tako všeč,« je dejal tenor omenjene zasedbe Blaž Strmole. Bo kar držala druga možnost. Peli so in igrali. Se ljubili in sovražili, dramaturški lok se je dvigal in spuščal. »Poskušamo odkrivati tudi vizualni aspekt stare glasbe. To je bila pop glasba tistega časa, torej glasba za kratek čas. In na tak način jo moramo predstavljati,« je dodal in pojasnil: »Nimamo profesionalnega vodje. Naše skladbe pripravljamo skupaj, vsakdo lahko kaj predlaga. To je demokratičen proces.« Strmole je bil eden izmed 28 nastopajočih, Ingenium Ensamble pa ena od osmih skupin, ki so zaznamovale prvi evropski dan stare glasbe; tega je pod okriljem Evropske zveze za staro glasbo (REMA) istega večera zaznamovalo še več kot petdeset dogodkov po vsej celini. 21. marca, na prvi pomladni dan in na rojstni dan Johanna Sebastiana Bacha, je tako tudi stara glasba postala znanilka dehtečega cvetja, ozelenelih dreves in prebujajočega se sonca.
Časovni stroj »naravne glasbe«
Odobravanje in naklonjena čustva občinstva so doživele tudi druge nastopajoče skupne in posamezniki, kot so Capella Carniola, Nova Schola Labacensis, musica cubicularis, Manca in Benjamin Izmailov, Borut Novaković, Kaja Kapus, Dalibor Miklavčič... Ko so bile na odru inštrumentalne skupine, so lahko obiskovalci uživali v zvokih čembala, lutnje, kljunaste flavte, baročne violine, lajne, portativa, srednjeveškega opreklja... Lahko so skočili v časovni stroj – postali so dame in gospodje z baročnimi lasuljami in v razkošnih oblačilih, ki so v kičastih sobanah aplavdirali virtuozom. Ti so jim z naštetimi orodji v rokah pričarali avtentično glasbo, popeljali so jih v čas pred Mozartom in Beethovnom, v glasbeno obdobje, ki širšim množicam morda ni tako dobro znano.
A po besedah Klemna Ramovša, direktorja in umetniškega vodje festivala Seviqc Brežice, sicer pa možganov ter srca slovenskega zaznamovanja evropskega dneva stare glasbe, se ta scena v Sloveniji krepi. »Problem klasične glasbe je, da se za izvajanje glasbe preteklih stoletij uporabljajo sodobni inštrumenti. Če glasbo izvajaš s takšnim inštrumentom oziroma zvokom, kot ga je imel v ušesih skladatelj, ki je pisal določeno skladbo, je to bistveno bolj verodostojno. Naša tako imenovana klasična glasba je ena sama uboga priredba. Današnji klavir in tisto, kar je Mozart imenoval klavir, sta kot noč in dan. Klasična glasba z vidika verodostojnosti zvoka pogosto deluje kot nasilje; stara glasba je v tem pogledu ekološka oblika klasične glasbe. Tisto, kar je naravno. Tako, kot je zraslo,« je Ramovš ponazoril, kaj daje stari glasbi poseben čar.
Omenjeni koncert je bil nagrada za njihovo tridesetletno festivalsko in producentsko delo. Okoliščine niso bile vedno naklonjene takšni glasbi, razmere pa se očitno izboljšujejo. Tudi s pomočjo naklonjenosti evropskih partnerjev, s čimer se odpira več možnosti za pohod na mednarodno sceno. »Večkrat se je bilo treba soočiti z močvirjem. To je nekaj podobnega, kot bi za prispodobo uporabil boj z mlini na veter. Toda ko ti nekdo postavi oviro, se lahko z njo spopadeš. V močvirju pa se ne moreš spopasti, ker se vse ugreza,« pravi. »A ne razumite me napak. Na nikogar nočem kazati s prstom. Gre predvsem za razmere, v katerih delujemo. Lahko gre za objektivne razloge, morda za mentaliteto ljudi. Nikakor ne pravim, da je kdor koli za kar koli kriv,« je dodal Ramovš in z zadoščenjem ter ponosom ugotovil, da se je v Narodnem muzeju zbrala zasedba, ki bi lahko nastopala na katerem koli svetovnem odru pred še tako zahtevno publiko.
Dude kot slovenski inštrument
Ramovševe besede je spremljala glasba, ki je blago odmevala v ozadju, na hodniku pa so gor in dol hodili glasbeniki. Nekateri so z nastopom že opravili, druge je ta še čakal. Med njimi je bila tudi sopranistka Suzana Ograjenšek. »Predstavljajte si francosko baročno nošo,« je polkrožno zamahnila z rokama in se priklonila, da bi besede ponazorila z gibi. »Gre za sliko, ki jo gledaš in občuduješ, vendar ni nujno, da vanjo tudi vstopiš. Stara glasba je drama, je stilizirano čustvo. Je afekt,« je dejala glasbenica z izkušnjami s številnih svetovnih odrov ter z izobrazbo z univerz v Ljubljani in Cambridgeu. Dodala je, da je v stari glasbi glasbena retorika bolj poudarjena kot morda pri kakšni drugi zvrsti, medtem pa se je v pogovor vključila še njena kolegica, čembalistka Barbara de Costa. Nadaljevala je debato o učinku in doživljanju stare glasbe pa tudi drugih zvrsti: »Če je glasba dobro izvedena, nagovori človeka brez besed. Glasbeniki moramo biti ozemljeni. Nekoč sem prebrala misel, da mora glasba odpreti občinstvu vrata v neko novo dimenzijo, ampak če vstopimo tudi glasbeniki, se ta vrata zaprejo.« Poudarila je še eno razliko v primerjavi z glasbo v romantičnem obdobju: tudi stara glasba je prostor za sproščanje čustev, a ne trpljenja in notranje razklanosti.
Preden glasba poboža bobniče, je treba najti primerne inštrumente. Strokovnjak za to je Janez Jocif. Sodeluje pri rekonstrukcijah starodavnih inštrumentov in je tudi vodja ansambla Capella Carniola. Edini vir, ki ga je v Sloveniji mogoče uporabljati za kopijo inštrumentov, so freske. »Obstaja vsaj en inštrument, ki je značilen le za naš etnični prostor 15. stoletja. To je oprekelj, ki je izjemen inštrument,« je pojasnil. Razlog, da so se stara glasba in inštrumenti tistega časa izgubili iz slovenskega kulturnega izročila, verjetno tiči predvsem v tem, da se ni razvijala vzporedno z ljudsko glasbo. Ta sega v čas evropske romantike: »Takrat so bili elementi iz srednjega veka že zelo zabrisani, zato z inštrumentalno glasbo iz tistega časa nimamo stika. Tu je vidno nasprotje z nekaterimi drugimi evropskimi narodi, pri katerih je povezava med ljudsko in staro glasbo zelo tesna. To je hendikep, ki bi ga z rekonstrukcijo teh inštrumentov rad premostil.«
S preučevanjem stare glasbe se v Sloveniji ne ukvarja veliko ljudi, a v sebi ta zvrst skriva zanimive podrobnosti. Na primer to, da so bile dude po vsej verjetnosti slovenski ljudski inštrument. »Reči, da so bile dude do 16. stoletja slovenski ljudski inštrument, kar je skoraj zanesljivo, je danes bogokletna izjava. V naši zavesti jih ni več,« je povedal Jocif in pojasnil, da je predhodnica dud mehurna piščal, ki je na slovenskem ozemlju prvič omenjena v 13. stoletju, kamor sega tudi prvi zapisani vir o slovenski glasbi. Mehurna piščal, ki je bila narejena iz svinjskega mehurja, je izginila okoli leta 1530. »Takrat je ta inštrument zadnjič upodobil Jernej iz Loke, naš zadnji gotski freskant, ki je ustvarjal še v renesansi.« Da glasbila in glasbeno izročilo srednjega in zgodnjega novega veka ne bodo izginila, temveč da bi se bolj vtisnila v narodno zavest, sedaj skrbijo sodelujoči na festivalu stare glasbe Seviqc Brežice, ki se razmahne vsako poletje. Prvi pomladni večer je bil pomemben korak v to smer.
